V soboto 28.09. smo se ob 8 uri zbrali na parkirišču Dolgi most Janez (+ boljša polovica) s svojim Range Roverjem, Samo s svojim Defenderjem 90 ter boljšo polovico, Primož s črnim lepotcem (Defender 110) + psom in Marko ter jaz z Defenderjem 110 (po sinu =đip-traktor). Domenjeno je bilo, da se skupinici pridruži kolega Damjan z Mazdo B2500, vendar je zaspal, tako, da ga nismo čakali.
Peljali smo se po stari cesti do Vrhnike, kjer smo zavili proti Verdu in od tam po kolovozih proti Logatcu. Imeli smo bližnje srečanje tretje vrste z Lado Nivo, ki je »bogu za hrbtom« zaparkirala edini izvoz iz kolovoza. S skupnimi močmi smo jo premaknili za nekaj metrov ter nadaljevali pot. Delno po gozdni cesti, delno po kolovozu smo prispeli na majhno jasico, od koder se je pot nadaljevala navzgor po zaraščenem in mokrem kolovozu v dolžini cca.200m. Odsek je bil dokaj zahteven, kar je najbolje izkusil kolega Samo. Po več poizkusih je le pripeljal na vrh. Od tu dalje smo nadaljevali po gozdnih cestah do odcepa AC za Logatec. Ker smo dokaj hitro vozili, se nam je ob vseh ovinkih in odcepih Janez malce izgubil in to ne glede na dejstvo, da smo imeli CB povezave. Počakali smo ga pred Logatcem, kjer se nam je pridružil še kolega Damjan. Od tu dalje smo se peljali proti Kalcam, kjer smo zavili na cesto za Podkraj, katero smo kmalu zapustili in zapeljali na makadam – pot do trdnjave. Sledila je malica in klepet o marsičem. Za cca. 1km smo se vrnili na asfaltno cesto proti Podkraju, ki smo jo pa zopet kmalu zapustili. Po gozdnih poteh planote Hrušica smo se nekako (imeli smo zelo »nove« zemljevide – Atlas Slovenjie 1985!!) prebili do Polšakove koče. Od tu dalje je bilo na zemljevidih označena črna pot, ki naj bi povezovala dve gozdni cesti, zato smo zapeljali najprej iz glavne ceste na stransko, ki pa se je po cca. 500 m končala. Res sta bili dve »poti« naprej, vendar so jih izdolbli gozdarji z gradbeno mehanizacijo. Janez in Primož sta šla z Defenderjem 110 po eni varianti poizkusno pregledati, če »pot« kam pelje. Nikamor. Bila je samo krožna vožnja po blatu in skalovju. Drugo varianto sva poizkusila midva z Markotom. Zadeva je bila bolj kočljiva, ker se je »pot« končala in je bilo treba še obrniti. No, malce sva odrajsala skale in vejevje (naj mi gozdarji ne zamerijo!), vendar je nekako šlo. Damjan je poizkušal še neko tretjo varianto. Rezultat – tudi obrniti ni mogel, tako da je nazaj pripeljal vzratno.
O.k. smo si dejali, iz te moke ne bo kruha, gremo proti Nanosu po gozdni cestah. Tako smo se pripeljali do vasi Gorenje, od koder smo našli zanimiv kolovoz v smeri Nanosa. Iskali smo še neke bližnjice, vendar bližnjic od nikoder. Kar naenkrat smo se kljub »strokovni navigaciji (GPS, Atlas)« znašli v Podkraju. Dobro, so vsaj table za Nanos, sedaj ne moremo več zgrešiti. E, pa smo. Po zemljevidu smo iskali bližnjico, ki pa ni bila prava. Kot ponavadi se je pot končala, vendar tokrat šele po 4 km vožnje. Gremo nazaj na glavno pot, mimo Abrama do Vojkove koče na Nanosu. Bilo je že pozno popoldne, zato smo si privoščili nekaj krepkega, želodci so terjali svoje. Malce debate o tem kje smo se sploh vozili in kam naj bi še šli je povzročilo več debate, tako, da se je dan že počasi končal. Na pot proti domu smo se odpravili po južni strani Nanosa, ustavili smo se še pri cerkvi Sv. Hieronima. Sonce je že počasi zahajalo, pot do doma bi bila dolga, če bi iskali » povezave – bližnjice – prehode«, zato smo jo ubrali kar po glavni gozdni poti do Predjame. Od tu pa proti Ljubljani. Še pridemo.
Fotoreportaža izleta na Nanos
Sobota, 26.10.2002. Peljem se po Tržaški cesti in razmišljam, koliko članov se bo danes udeležilo klubskega izleta. Kakšne večje reklame ni bilo, kvečjemu pozivi preko emaila ter dogovor na rednem mesečnem sestanku. Mogoče pet avtomobilov? Sprašujem se ali sploh dovolj migamo?
Pripeljem se na parkirišče Dolgi most, ura nekaj pred deveto zjutraj. Vreme turobno, malce celo prši, vendar je napoved obetavna. Presenečenje - nisem prvi, nekaj avtomobilov že čaka. Malce poklepetamo, se zmenimo za detajle glede proge, s Primožem vklopiva CB na kanal 31, počakamo zamudnike in - gremo! Kolona Land Roverjev, v kateri je bilo šest Defenderjev, trije Discoveriji, dva Freelanderja (20 odraslih, 1 najstnik in 1 pes) se je počasi odpravila proti Verdu, kjer je bila prva resnejša off-road preizkušnja.
Zbor ob 9:00 uri. Nekateri zamujajo.
Konvoj se odpravlja proti Verdu.
Malce naprej od Štampetovega mosta ostro zavijemo z gozdne ceste kar v gozd. Se ustavimo in pripravimo taktični načrt. Ker je proga dokaj zahtevna bomo šli najprej z enim avtom pogledati teren. In to predvsem člani, ki jim ni čisto vseeno, če dodatno z metodo »smrekovega praska« dizajnirajo izgled metalne barve ali na primer tako oblikovno kot tudi dimenzijsko spremenijo prednji odbijač, podvozje,... svojega vozila.
Prihod na začetek off-road preizkušnje.
Čakamo in se dogovarjamo o taktiki, kako naprej čez bolj zahteven del.
Torej, šlo naj bi samo nekaj posameznikov, dvomljivcev. Vendar, minil ni niti trenutek, ko smo na mali jasici ostali samo še štirje člani in pet avtomobilov. In čakamo. Pa še čakamo. Še Marjan se odloči in gre najprej peš pogledat, nato se ojunači in poizkusi še s svojim rdečim Freelanderjem. In izgine med drevesi. Ne duha, ne sluha o njem. Res je, da smo v neposredni bližini kar dveh medvedjih brlogov, kar so nam na trasiranju povedali, z motorno žago varnostno opremljejni pohodniki, ki so se kasneje proglasili za - gobarje. »Vsekakor medvedi ne morejo biti razlog, da Marjana ni nazaj, do vrha pa prav gotovo ni šel« se sprašujemo čakajoči. Končno se prikaže. Je pač malce nasedel in kolovratil naokoli, dizajnerskih posegov ni bil deležen, se je pa odločil, da gre rajši naokoli ter, da nas počaka pri izvozu AC za Logatec. Izvidnice pa še vedno ni nazaj, CB izven dometa. Se odločim, da grem pogledat, kaj čarajo tam nekje zgoraj v gozdu. Še dva nabašem v avto in šibamo po poti navzgor.
Tam pa presenečenje. Že skoraj vsi avtomobili so prišli do konca, pravkar na najbolj zoprnem delu poizkuša črn Defender g.Pajka. Prvi klanec o.k., drugi klanec - ponovi vajo. In jo je. Tretjič ni bilo potrebno.
Kolona se je ustavila pred prvim bolj zahtevnim delom proge.Tik pod vrhom.
anez Jureš svetuje g.Pajku, kako peljati. Proga je ozka, visi v levo, naklon malce nad 10 stopinj.Na prvi izgled nič posebnega. Reduktor, II. prestava, zapora diferenciala, ne prehitro, med kamni pazljivo, pazi se drevesa pri vrhu!
Zavijamo v levo proti zadnjemu delu preizkušnje.
G.Pajk na drugem klancu, cel v prvem poizkusu!
Prvi viseči klanec, Aleks starta. Tu je bolj opazen naklon in konfiguracija terena.
Discovery v drugem klancu, naklon je okrog 20-25 stopinj, na sliki se to ne opazi.
Za Defender 90 takšen vzpon ne sme predstavljati nobenega problema.
Primož Trontelj vozi preko prvega klanca.
Poberem 6 ljudi in jih po progi peljem nazaj do izhodišča, nakar obrnem in »jovo na novo« navzgor po progi. Za menoj pa še Samo. Dokaj enostavno prevozim tudi bolj zahteven del, čeprav ni veliko manjkalo do bližnjega srečanja tretje vrste z drevesom. In baje nisem bil edini, vsi so izpeljali za las od drevesa. Samo je nekajkrat poizkušal, potem pa obrnil in šel do izhodišča, od tam pa se je pridružil ostali ekipi, ki nas je čakala pred Logatcem. Ima pač preširoko medkolesno razdaljo (levo/desno). Zadnji, najtežji del proge je bil dejansko preozek zanj - tveganje pred poškodbo vozila je bilo preveliko.
Na vrhu je konvoj kompleten. Brez prask in odrgnin.
Kot rečeno, kolona se je združila pred Logatcem. V križišču v Logatcu pa se nam je naključno pridružil še g. Gutnik z Discoverijem. V koloni je peljal tudi po tem, ko smo na Kalcah zavili na gozdno pot proti stari trdnjavi, kjer smo imeli malico. Torej, bilo nas je že 12. Malce pokramljamo, popijemo šilce žganega, malce kave, tu in tam tudi pivo, pojemo kakšen sendvič. Prašiča nismo pekli, se nam je kar mudilo, niti ga nismo imeli.
Malica pri stari trdnjavi.V ozadju gozdovi planote Hrušica
"Brainstorming" - konzultacije ob zlomljenem amortizerju! Več glav več ve!
Gremo naprej, odhod. Stoj, stop, ustavi. Aleks mi nekaj namiguje. Kaj hoče? Grem gledat zadnji desni amortizer. In ga ni več! Kam je šel in to prav danes, ko ga še rabim? Ja seveda, ko sem malce prehitro čez grbino pripeljal na »malica platz« je nekaj počilo, so rekli. Pa še vzmet mi je ven vrglo. Grem kar počasi domov, če se bom sploh lahko pripeljal.
Janez je z Liftjackom (ali Hi-jackom) v trenutku dvignil več kot 2 toni težko mrcino! Eden dela, trije gledajo, od tega dva zelo intenzivno. Tipično!
Vožnja proti blatnemu poligonu po gozdnih cestah planote Hrušica. Slikano cca. 1km pred Poljšakovo kočo.
Počakaj, reče Janez. Bomo zrihtali. In ročno privleče iz prtljažnika Primožovega Defenderja čudno 1,3 m dolgo rdečo reč, imenovano Liftjack (mimogrede, Janez jih tudi prodaja!!). Samo da ni BlackJack, pa ne tisti iz igralnice, si mislim. Podstavi pod avto, ga v nekaj sekundah dvigne, nakar nekdo z leseno rogovilo porine vzmet nazaj v ležišče. In avto je bil - sicer brez amortizerja - tip top.Res uporabna stvar tale Liftjack, zagotovo jo nabavim.
Ponovno dvigovanje vozila in porivanje vzmeti nazaj v ležišče, slikano na jasi pri blatnem poligonu. Tokrat je že bolje. Dva delata, dva gledata.
Discovery g.Čemažarja se brez problemov prebija preko grbin in vdolbin dokaj blatne krožne proge.
Napaka. Morali bi iti prvo desno, potem pa levo. Nič hudega, so pač malce obračali med vejevjem in skalovjem ter se nekako bolj jezni vrnili. Se opravičim. Potem je padla kar komanda: » Vsi ponovno nazaj, tokrat po pravi poti!« In so šli naredit še en krog. Pridni!
Aleks me je po blatnem poligonu nekaj časa celo peljal na stranskem nosilcu. So se mi pa vsi izgubili, tako, da sem jih moral peš loviti po gozdu.
Smo že na obronkih nanoške planote, vendar nas do vrha čaka še več kot 10 km vožnje. Dovolj, da se vreme popolnoma spremeni.
Ura je kazala že kar krepko čez poldne, ko se odpravimo naprej proti Nanosu. Vozimo se več ali manj po gozdnih cestah, le pri vasi Gorenje uberemo kolovozno bližnjico. Vreme se spreminja na slabše. Sicer ne dežuje, v pasovih se pojavlja megla. Tako nekako prevozimo mimo domačije Abram do glavne planote pod vrhom Nanosa. In kaj vidimo? Vrha Nanosa sigurno ne, ker je zavit v gost megleni oblak. Da o razgledu niti ne govorim.
Vodim kolono proti vrhu z namenom, da malce pred vrhom zavijemo z glavne ceste desno na kolovoz, ki poteka čisto nad južnimi pečinami planote. Vendar vidljivost je bila res nikakršna, nikakva. Mestoma - za mene - do 10m. Malce upočasnim, tu nekje bi moral biti odcep. Pa nič. Neverjetno, nisem našel, ni se videlo. Po CB-ju sporočim Primožu, ki je vozil zadnji, da gremo kar po glavni cesti. Sicer pa razgleda več kot nekaj metrov tako ali drugače ne bi bili deležni. Ob jasnem vremenu se namreč iz Nanoškega kolovoza vidi Trst, Koper, morje, ladje, z dobrim »rašpetlinom« celo sredinska črta Piranskega zaliva, ki je mimogrede široka 1 meter in je modre barve. Globine in dolžine nisem meril.
Pol treh popoldne. Vojkova koča na Nanosu. Cilj. Pol ure prej kot smo planirali. Nabašemo se v jedilnico, naročimo nekaj hladnega, nekaj toplega, tako tekočega kot tudi manj tekočega. Malce pokramljamo, nakar po kapljicah nekateri prej, nekateri kasneje odhitimo domov po svojih opravkih.
Za konec. Izlet je uspel, »spirit« landroverja je živ. Gremo naprej! Kam? Novembra nas vabi okolica Begunjščice na Gorenjskem.
Spisal (narisal bi bolj težko): Igor Loborec,
član LandRover Klub Slovenija, Defender 110