Makedonija 2019

KLRS izlet V S.MakedonijO 2019

Evo, pa so me našponal, da malo napišem kako je bilo. Bilo je super. In zdaj konec? Ma kaki. Gremo po dnevih.

1. dan, petek 26.4.2019

Nekako se je del bande KLRS zmenil, da se dobimo ob 14h na pumpi pri Šmarju. Itak sem bil tam pol ure prej, pa še nobenega. Počasi so začeli kapljati in po ene par kavicah in pirih je ekipa (Namurš Def 110, Glavan Def 110, Matej Def 110, Cveto Tomb Raider 110, Povh Def 110, Pero Disco 4) res počasi odpeljala proti Beogradu. Šibamo ko strele, vmes se celo ustavimo ene dvakrat, okrog 21h zadanemo današnji cilj – kamp Zorniča kuča (www.zornicakuca.rs), kjer nas že čakajo Boštjan in Erika (Def 110) ter Mičo s familijo (en Ford 4x4, kr neki). Aja, Povhi so še prej nekam zviznl v Vinkovce, al nekej tacga in tam prespali. Pozna ura pač, se vsedemo in mal lalalalalala. Erika je to počela do 1h zjutrej. Matr, dobra je..hehe.

2. dan sobota, 27.4.2019

Ob 6:15 vstanem, traja 1 uro, da pridem k sebi. Da sploh vidimo, kje smo. Mal naokrog pogledat – nek živalski vrt, skret OK, kopalnica tudi. Počasi se ostali zbujajo, pa kavice in zajtrki in te stvari. S Petro greva mal naokrog in pazi to … začetek Šumadije, na zidu ene od kučic pa narisan moj Jimi Hendrix!

Makedonija 4x4 2019_ 2 (1)_page21_image2

Noro, pravi kamp zame. S Cvetotom in Ivico šibamo na zajtrk in praženu kavu, z obvezno rakijo. Pasal mi je. Lagano sportski se še ostali spravijo postrežt s kavo, otroci se igrajo in gledajo živali – divje kure, divji pavi, divje prepelice, divji tiči, ene par psov tudi. Pa konje majo tudi. Cool camp, še pridemo. Počasi se odprašičimo proti jugu Srbije, mal se ustavljamo, ker so dame morale na toaleto, deci smo šli pa scat. Peljemo se po AC mimo pravkar zgorelega avtobusa, pa pade ideja, da gremo v Leskovac nekej pojest. Pa se ustavimo, mene čaka in pozdravi Cule (naš gostititelj zadnji dan!). Se parkiramo pri Grošu, najemo čevapov in leskovačkih dobrot, vmes uleti še Aco s turbo 40km/h, nekateri tankamo (Cveto&jaz), nekateri gredo v šoping, nakar šibamo naprej via Vlasinsko jezero. Komaj ga zadanemo, že ob mraku.

Makedonija 4x4 2019_ 2 (1)_page21_image4

Tam nas čakata že Janez in Marjan in Storž – presvetli president – oni so šli direktnega iz Lj. Cveto (vzrok vročina) in Mičo (vzrok Ali) sta šla poiskat hotel, ostali smo pa ob visokih temperaturah okrog mal pod deset stopinj zakurili ogenj, ki je gorel dolgooooo v noč. Mal sem zabrenkal na kitaro, tolk, da so vsi ščurki in podgane pobegnili in smo imeli potem bolj mirno noč.

Makedonija 4x4 2019_ 2 (1)_page21_image3

S Storžom sva bila požarna do ene enih, skos mi je ponujal neko vatreno vodo – in to ob vatri. Vau. Ni bilo hudga.

3. dan, nedelja, 28.4 2019

Spet vstanem ves zalepljen okrog 6h. Vsi še spijo. Grem pogledat do jezera sončni vzhod, pa je blo sonce že kar visoko.

Makedonija 4x4 2019_ 2 (1)_page21_image5

Začnem ropotat, ko si kuham kavo. Ostali bohomurčki počasi vstajajo in zginevajo nekam v grmovje z rolico papirja v roki. Brez kulija? Ne bo nobenega romana, pesmi? Očitno so rolico porabili v druge namene. Enivej, ponoči okrog 4h je tabor zadel še Aljaž s Teo in Bruno. In so prespali skupaj. Aljaž car, z dvema bejbama. Aja, Bruna je pes. No skorej, flaša pira je težja od nje. Ob 9h se nariše še Nočko s Toyoto LC, pridejo tudi »hotelirji«! Aco potala nalepke – skupaj nas je 15 terencev – zmenimo se za frekvence na UKVju, razdelimo se v tri grupe po 5. Matr smo organizirani, ane. Vse se zmenmo, kdo je vodja grupe itd. Vsi imamo tracke v GPSih. Pospravimo camp in šibamo. Prve dve grupe zgineta iz vidika, moja tretja grupa vozi po tracku. Pol pa po UKV-ju: Kje ste? Mi: Na tracku? Kje ste vi? Oni: Mi smo šli za Marjanom, se je spomnil zvečer nov track, pa je pozabil povedat ostalim! Mi: Wtf, jebi ga, smo se zgubil, gremo mi po tracku. Oni: No signal, no signal.. In tako se lepo peljemo po osnovnem tracku, nas pet mušketirjev. Lepa pot v hrib, vreme deloma sunčano, šibamo, dokler nas ne ustavijo podrte smreke in sneg. Stop! Lopatke, sekirce in žagce v rokce. Žagamo, sekamo, bolj ga žagamo, krajše so.

Makedonija 4x4 2019_ 2 (1)_page21_image7

Pa se tako prebijamo naprej – gremo mi po svoje ( ma po tracku!). Dokler ne naletimo na en del, kjer je vsaj 500m snežnih zametov in nekako v tajmingu ne bi šlo. Obrnemo in iščemo obvoz, ko naletimo na eno sončno jaso. In signal od grupe 1 in 2 kkšššššššš. Izmenjamo lokacije in čakamo, da oni pridejo do nas. Težko nam je bilo – sonček, travica, prava temperatura, pirček. Čakamo jih 1 uro, vmes se Aco odpelje nekam mal raziskovat way out, ko prilezejo. Potem takoj bla bla bla kako to da smo se zgubili, če smo tako dobro organizirani. A jebi ga, očitno nismo. Brez pesti, gorjač in kamenjanja se dogovorimo, da gremo naprej, ne nazaj. Kam? Pojma nimamo, nekam v dolino, kjer se da vozit. Vozimo se dol, ene parkrat zabljuzimo v nepravo smer in po mukah ježevih zadenemo asfalt ter Bosilgrad, kamor nismo hotli priti.

Makedonija 4x4 2019_ 2 (1)_page21_image6

Čisto druga smer. Vmes je imel Pero še gumi defekt, ki ga je hitro saniral. V Bosilgradu se nekaj zmenmo po UKV-jih, kar pa ni držalo niti 5 minut. Grupa 1 in 2 brez Marjana je šla na kavo, grupa 3 pa je šla kao po planu na pravo stran. Oni so itak kavo in pivo pili tolk cajta, da so morali iti do dnevnega cilja čez Bolgarijo, kar je posebna zgodba. V glavnem grupa 3 je šibala proti Trgovištu, da pridemo na original track – kao je neka cesta, asfalt. Je bila celo nekih 50m, potem pa zjeban makadam, potem pa zjeban kolovoz – in to 30 km. Wtf. Pa baje je tam avtobusna linija. No, prilezli smo na nekih 1530 mnv, meli čik pavzo in potem še v dolino.

Makedonija 4x4 2019_ 2 (1)_page21_image8

V Trgovištu smo si vzeli točno 30 min za kavico, pasala je. Marjan je solo zviznil naprej, da prej pride. Potem po asfaltu do meje z Makedonijo – Prohor Pčinski. Zaradi cajtnota smo spustili en del tracka. Na meji je en debeluh pametoval, pa nas je vseeno spustil čez. Mračilo se je, zato smo šibali zopet po cesti proti Kuklici. Vmes je Aljažu GSP pokazal eno krajšo varianto, tako, da smo morali že v temi obračati na polju. Je imel naštimano na off road. No, ob 21h smo prispeli v Etno gostionica Kuklica, spustili pa dve znamenitosti – Kokino in Cocev kamen. Ostala ekipa nas je že čakala. Večerja tudi, flaša črnega tudi. Marjan zrihtal. Na začetku polna, pol pa je izparela. Sploh, ko je Ivica začela modrovat o sprostitvi.

Makedonija 4x4 2019_ 2 (1)_page21_image1

In lastnik restorana o tem, da mora kot kardio kirurg delat kot konobar. Se ne splača študirat in pol delat za 500€. Spet med zadnjimi grem v mižo, eni so vzeli sobe, eni pa pač outdoor, kar je bil po moje namen izleta.

4. dan, ponedeljek, 29.4.2019

Opa cupa, nas dva skupa v Defu prespiva. Zjutraj auf ob 6h (bemti uro na telefonu, ki me zbuja za službo!), lepši del se je šel tuširat v sobe, ki smo jih najeli. Grši del pa je kuhal kavo.

Makedonija 4x4 2019_ 2 (1)_page21_image9

Ene par modelov se je spomnilo, da imajo še za 40km goriva in da bi bilo dobro tankat. Pa smo jih nagnali, ker smo imeli ta dan v planu več kot 40km. In ob ene 9h plus gremo celo peš na ogled znamenitosti – Stone dolls. Pešačimo, pešačimo, pešačimo in vsi zjebani po 200 metrih pridemo v ta park. Tam se malo ogledujemo in modrujemo, vsak po svoje. Celo fotografiramo, vau.

Nato pa v avteke in napad na Carev vrh (2058 mnv). Pridno, nič skregani vozimo za Marjanom, najprej po asfaltu, potem pa v breg. Zelo romantični del je potekal čez smetišče, tudi dišave so bile tu opojne. Cesta se je dvigala, reduktor nuja (enako kot včeraj – itak). Scat pavza, nato pavza za kosilo na lepem travniku. Sonček, papica, pirček…ma komu se še da naprej vozit. Meni ne. Ampak. Oziroma. Međutim..Marjan mi pravi, da nima več tracka, da naj grem jaz naprej. Po kosilu torej. Trikrat sem se brcnil v rit, da sem se premaknil in rajo spodbudil, da gre za mano. Počasi – 8km/h – šibamo naprej, dvigujemo se vedno višje, vozimo po travnatih pojanah, vstavimo se samo toliko, da odžagamo en bor, ki je padel na kolovoz ovaj landrovervoz.

Na neki primerni višini nabašemo na domorodce, ki z konjem orjejo in sadijo vjerovatno krumpir? V 21. stoletju! Pol me pa track mal zajebe, pa rečem da gremo na en travnat grebenček – smo bili že visoko nad gozdno mejo. Čik pavza. Pa se Namurš spomni, da bi se peljal na en vrh. In se odpelje.

V pravi smeri. Pa potem še vsi za njim. In ugotovimo, da je na originalnem tracku snežni zamet in da bi se itak morali tu peljat, če bi hotli naprej. Zato so ti kolovozi po travnatih grebenih – ker pač po snegu ne gre, vrhovi so pa kopni. Lepo, res lepo je bilo tu. Djelomično sunčano, travica, višina, razgled. Vau..In se peljemo še naprej po grebenu. Dokler ga počasi ni skoraj konec. Do tam pa zanimiv bočni naklon. Čuden občutek, če bi se zvrnil – sploh potem, ko bi po travi letel v dolino.

Na enih 1800 mnv smo se ustavili, Namurš in Glavan sta šla v izvidnico, če se da naprej. Ma se ni dalo, ker je bil na našem tracku sneg. Mal pofotkamo in se obrnemo. Marjan na Garminu najde track v pravo smer v dolino. Gremo za njim. In čista vukojebina, neka kao gozdna cesta – tu sem zjebal amortizer (gumo na nosilcu amortizerja). Vozimo in vozimo po neznanem, vmes nabašemo na neke domorodce, ki nam dajo napotek, kje naj se vozimo, ker ni niti kolesnic. Ponudimo pivo, pa zavrnejo! Matr, kaj tam sploh delajo, če pira ne pijejo? Preko dvorišča enega od domorodcev se nekako priklobasamo v dolino. Če bi bilo mokro/dež, bi bila ta pot smrtno nevarna, ker bi kar zdrsnili preko roba. Pa na srečo ni deževalo. Dolina. Lepa golf travica. Pavza. Vsi že pretreseni od rukanja. Kavica in lalalalalala. In potem je bilo Marjanu dost tresenja in je rekel, da gremo po najboljši poti do Ponikve – danšnjega cilja. Rukne nekej v GPS in mu kao najde magistralko – omejitev 80km/h. In se peljemo za njim. Pa po parih kravicah, ki so nam zaprle pot končno uletimo na asfalt. Milina. Ni več tresenja. Lako čemo. Pa nismo. Marjan zavije na en jez in pol spet na makadam, ki se kar naenkrat spremeni v kolovoz, ki se kar naenkrat spremeni v jeben kolovoz, ki se kar naenkrat spremeni v tankovski poligon. Pa še v breg gremo. In po GPS-ju je to magistralka, mi pa šibamo s svetlobno hitrostjo 5km/h+. Tema se bliža, mi pa še kar na magistralki.

No po eni uri plus vožnje smo se dvignili tako visoko, da smo prišli na originalen track do Ponikve. Marjan spet šiba naprej, naša grupa 3 pa pribrzi do gorske koče že v čisti temi. Parkiramo, ene par jih je šlo v sobe, spijemo en pir, dajo nam večerjo.

Plačamo 14€ na osebo – fajn so nas olupili. Spanje z zajtrkom pa 12 € na osebo. Kava 1€. Potem pa spet lalalala in spat.

5. dan, torek 30.4. 2019

Sončno jutro za 5 minut, pol pa koj rahel dež. Požremo fruštk in ducat kav. Cveto je včeraj na magistralki zjebal desni zadnji amortizer, tako da se je vozil samo na fedrih, zato sva se zmenila, da grem z njim do Kočanov po naj cesti in najdeva mehanika, šlosarja, da bo zadevo popravil. In da se nekako v dolini najdemo. Ostali so šli po tracku. Svoja zgodba. Je ne poznam. No, uletiva v dolino, na pumpo mal tankat – Defa na dizl, dedca pir. Prov pasal je mal posedet na toplem sončku, dokler Cveto ni začel spet modrovat o vsem. Ah, specialist za vse. Pa saj sem ga navajen. Od pumpe 500 m naprej je bil mehankar. V bistvu dva. Eden je lahko odmontiral zlomljen amortizer, drugi mal stran pa ga je švasal. In pol cika caka od enga do druzga. Petra pa je vmes futrala potepuške pse – vso hrano so mi pojedl. Še uskrsno jaje od mehankarja. No, miško je računal 5 € za švasanje – ki ga je itak izvajal pod budnim očesom Cvetota (pa še z privzdignjeno desno obrvjo, kar je pri njem lahko nevarno!!!!!). Cvetko je bil radodaren in mu je pustil 5€ in 50 centov..no mogoče mu je dal celo 10€. Ne vem točno. Je trajalo kar več kot 2 uri vse skupaj, da se je zrihtal.

Pa se vsedemo v Defa in šibamo kao u šoping – midva s Petro predvsem po hrano za potepuške pse. In v par sekundah naletimo na ostalo grupo na pumpi. Šoping odpadu. Skupaj, zelo organizirano, v treh grupah šibamo proti enmu pravoslavnemu samostanu in nekih jamah/luknjah v skalah. Prej mamo pa kosilce na eni lepi livadi. Spet se zasedim in mi ni za naprej. Strož je pa mrknil/meditiral jogo? v svojem Discotu. Elegantno, dostojanstveno kot pritiče prezidentu in kot zna samo on. Zato pa je prezident KLRS, ane?

No v samostanu so eni bli, baje ženske v kiklah, hlač niso smele met. Eni so šli pa na pir. Po odžejanju smo se odpeljali proti koči Vrtaški. Asfalt, lepa cesta, v dobri urci smo bili tam. Pol folka je šlo parkirat tik ob kočo, kje so razvili svoje strešne cirkuške šotore, druga polovica smo pa ostali na eni odlični travci malo višje. Super je blo. Dokler je blo sonce, pol pa je pritisnil mraz.

Storžek je mel cajt in je zajahal bicikl Giant, pa se je kr za eno urco mal odpeljal. Gledat track za naslednji dan.

Petri je blo dolgcajt in je šla v šumo (tam je šuma, pri nas je gozd) po drva in v dobri urci nabrala za en ornk kres. Ma sej je bil naslednji dan 1. maj – praznik dela. Malo je pomagal še Janez, mal moja malenkost od 100kg plus in suhih drv je blo že 2m v višino. Smo si rekli, da za ene pol urce pa bo. Užgemo in pazi to – zagori. In kr gori in gori. Folk iz koče je videl naš kres in ker se je bal požara, je prišel pogledat. Z Marjanom in Boštjanom smo vzeli žago in šli iskat večja polomljena debla. Nekej smo najdl in smo tolk žagal, da je Boštjan zlomu žago. Pa smo vseeno ta veliko deblo nekak privlekl do kresa. Pol je res že gorelo, dreves/vej pa je zmankovalo. Pa je šel v šumo Aljaž..in se obesil na eno suho drevo, po vejah skakal..veje so pokale, Aljaž je krulil, drva so se pa kopičila. Pa smo še to nekak privlekl do kresa. In je gorel in gorel in gorel. Okrog ognja pa znanstvena debata o vplivu deževnikov na razrahljano zemljico in podobno. Pa mal tut o tehniki.Jagermaister pa je krožil in krožil, sploh med pripadnicami lepšega spola. In tako do čez polnoč, ko so glasilke obnemele, travice zacvetele in rožice ovenele.

Šli smo spat – ponoči je bilo pod nulo..v bistvu minus. Ma kr mraz. Že 5-ič zapored, pa smo zato začeli razmišljat, da pa mogoče bi res bilo bolje, da bi spali v dolinah. Samo razmišljat. Itak.

6.dan, sreda 1.5.2019

Vstal kot ponavadi, med prvimi. Skuhal kavico, ko dobim obisk luštkane psice. Je bla lačna, tak, da sem ji dal moj zajtrk, da sem bil pol lačen. Pa je pol še pr drugih fehtala, ji ni bilo dost.

Plačat v kočo miškotu za uporabo WC in tuša, potem zbor, da se kao mal organiziramo. Pa smo samo 15 minut zamudil, ko smo odpeljal po planu. Šli smo po gugl tracku, nisem hotel reskirirat dela, da bi 5 km vozili nekje, kjer sploh ni bilo poti na GPS-u. Zato smo šli po eni gozdni poti, nato pa takoj na asfalt in v dolino do mesteca Radoviš. Pa še zato smo bili pozni. Baje turška enklava tale Radoviš. Marjan vodi, pol se ustavi in pravi, da grem jaz naprej, da on nima tracka. Pač grem..po par km asfalta zavijemo na kolovoz, prečkamo 10cm full globok potok in na polje. Grupa full terencev. Mal šibamo, dokler nas pred nami ne zaustavi en Fiat Uno, ki se je peljal po istem. Matr, kaj vse tipi naredimo, da bejbi pokažemo prepovedane sadeže u šumi..hehe. V glavnem, po ene par 100m sta golobčka v Unotu zavila v sadovnjak iskat jabolčke, verjetno?

Obvozimo jezero, pridemo na asfalt, meni pa Def malce poplesava. Ah nič takega, samo ene dva šraufa sta se odšraufala, sicer bi lahko zarad tega s ceste odletel, pa očitno še ni bil moj dan. Pero in Namurš zategneta in vozimo dalje do livade pod Djavolskim zidom. Kosilo, sonček, luštno. Marjan se odloči, da mora zaradi svojih razlogov oditi v Lj. In kar gre. Nenadoma. Ostali pojemo, in se odpeljemo proti vrhu te gore. Nabašemo na kmeta, ki nam pove, kako se peljemo skoraj do vrha – pa gremo. Zopet nek zporn bočni naklon, večina folka pride do predvrha, do vrha pa še mal peš. 5 minut. Super grebenček, super razgled.

Po fotkanju gremo nazaj v dolino (Storžek z biciklom!!) in sprememnimo plan, da ne gremo na kočo Cheples, temveč v Prilep, ker je nižje in predvsem topleje. Pri Prilepu najdemo neko umetno jezero in golf travco – par nas tam parkira, večerja, kuri ogenj, drugi so pa šli v mesto na eno nobl večerjo in predvsem iskat nobl hotele za prespat. Ajej, ni ga čez hotel 1000 zvezdic, kjer smo bili nekateri.

7.dan, četrtek 2.5. 2019

Sončno jutro, 14 vozil se odpravi via Suvadol/Makedonski brod. Mal tankamo, naredimo gužvo na pumpi. Po asfaltu skoraj do jezera Kozjak, pol pa kr v eno dolino in po gugl tracku na vrh. Pot je bila v startu kamnita, v enem delu je morala Petra odmaknit skalo, da smo sploh šli lahko naprej.

Vmes je bil en podor, ki smo ga obvozili, prišli na vrh in ob zažganem gozdu vozili proti enem naselju ter od tam po zanimivi cikcak cesti v dolino do jezera Kozjek. Iskali in našli smo plac za kosilo. Na drugi strani jezera. Smo šli čez most in na plac.

Tam pa lušt. Pa pride en miško domorodec, pa mal lalala in ko mu rečemo, da gremo v Gurgurnico..on kaže: Nemojte! Nije varno! 100% sami albanci, ne primaju nikog. Ok, si mislimo, on je makedonec, mi slovenci, odnos do nas je drugačen. Vseeno še vprašamo 2 ribiča, ki sta šla mimo nas. Rekla sta isto, da se celo streljajo tam gor, da je zaprta cona, da je lokalna oblast..in da res ni varno za nas. Mal modrujemo in se odločimo, da ne gremo.

Kam pa pol? Ja po edini cesti naprej, ki pa gre skozi neko lovišče in nacionalen park ter se odpre rampa samo 2x dnevno, ker je ozka cesta. Ob pol sedmih šele. Oki doki. Bomo počakali še 3 ure. Vmes, da ne bi bilo dolgcajt, sta mi Glavan in Matej zamenjala gumice na amortizerju, v bistvu full zrihtala, otroci so se igrali na sončku, fantje so pa ribičoma pomagali spravit čoln v vodo. Eni so pa spali, eni peli, eni pa pili – vodo, jasno. Spočiti se odpravimo čez park in iščemo plac za prespat. Iščemo in iščemo in iščemo..in vidi vraga..kar naenkrat smo v Skopju. Povh je poznal en kamp, zato se usmerimo tja. Sicer je baje edini. Camp in hotel Bellvue – 10 km vzhodno od Skopja. Ga zadanemo od prve, se namestimo, očedimo, naredimo večerjo in lalalala. Pol pa spat.

8. dan, petek 3.5.2019

Auf kot ponavadi. Kaj sedaj? Smo čist nekje drugje, kot smo hoteli biti. Na Šar planini je vidno sneg, torej tura tam ni prevozna. Gremo se najprej slikat, pol pa na Popovo Šapko, pogledat če se da backtrack vozit. In gremo. Brez Nočkota, Povha in Mičota, ki so bili mal utrujeni od tempa. Živa organizira fotosešn pred napisom Makedonija, pol šibamo po AC do Tetova, po glavni cesti na Šapko.

Ob cesti pa full minaretov. Tetovo je čist albansko. Na Šapki spijemo kavo, vidim, da so poti zanežene, ko Namurš prbije: » A gremo probat?« Kolk? 500m, pol se jebemo tam 2-3 ure, da naredimo še 500m, pol pa nazaj. Nema! Gremo v dolino in v kanjon Matke. Acotu spet mal crkuje Def – turbina. Grupa 3 vozi zato bolj počasi. Matka. Fajn kosilce, miškotu je zmanjkal vsega futra, komej je skup spravil nekej za vse. Pa ker smo par dni samo sedeli, se odpravimo mal peš. Lep kraj, hodimo ob vodi vsaj 45 minut, Storž športnik elegantno in graciozno kot gazela šiba še naprej. Baje še eno uro, skupaj z ženskami. Ta bolj žejni pač prej obrnemo in jih počakamo na startu s kriglo v roki.

Smo se zadržali v Matki celo popoldne. Nazaj grede odkrijem še enga umetnika/slikarja, ki živi v jami in nasploh zelo rad slika nage bejbe. Ex rocker..je imel kao neko turnejo leta 1985 v Jugi!!! V vasi Matka me še prime scat in grem za en transformator. Ko pride en model in me napizdi, da naj čimprej zbrišem od tam, ker kao onesnažujem. Ob stotinah razmetanih plastičnih vrečkah, ane? Pa smo pol šli nazaj v Skopje, v kamp. Brez Mičota, Nočkota ( je spal v nekem hotelu!) in Cvetota, kje že zjutraj odšel domov. Tam pa spet – Kaj? Ja lalalalalalalalaalalala do polnoči ob pivu.

9.dan, sobota 4.5.2019

Dan za odhod. Smo se nekateri zmenili in šli zjutraj v Skopje na tržnico – po tetovec, paradajz in take stvari, ki se kao pri nas ne dobijo..haha. Luštno. Sam smo uleteli glih, ko je bil nek maraton, tako, da smo na cesti kar čakali. Nekateri so pa ostali v kampu in se končno dobro naspali. Ob 11h smo bili nazaj ter se skupno (brez Nočkota!) odpeljali proti meji in Leskovcu. Na meji 1ura čakanja, prosjaki so fehtali. Mučen občutek.

Na kosilo v Leskovac/Vinarce smo zamudli pol ure. Sprejel na je moj frend Cule v svojem lokalu Cule SNN. Zakaj tako ime? Pa zajebali pri registraciji kaže Cule, ja sam hteo da bude Cule SM, oni su stavili SN, pa daj još jedan N da se čita CNN..hehe..tako nekako. V glavnem, pojedli, potalal Culetu majčke, ga malo provozali z Defom – itak mu je to bil dogodek desetletja, glavni na vasi..Došli slovenci u posjetu njemu…vauu.

Po 2 urah pičimo proti BG, na isti kamp kot v startu. Acotu spet nagaja Def..vozimo 90km/h, proti kampu že tema, ne vidim nič, dež, polna cesta..mamu jim..res najtežji del zame od cele fure teh 10km od BG obvoznice do Zorniča kuče. Uletimo v trdi temi, postavimo si za spat..en pirček, pol pa miža ob zvoku kapljic. Vrhunsko.

10.dan, nedelja 5.5.2019

Zjutraj Aco in Janez odšibata že pred sedmo, ko smo še vsi spali. Spet vstanem prvi, kuham kavo, ko počasi prilezejo tudi ostali iz svojih brlogov. Uleti Boštjan, pa pravi, da manjka samo še una muzika iz Ko to tamo pjeva. Plenk, plenk..najdem jo na Jutjubu (majo tam wifi free) in jo naštimam in se smejemo. 7 minut dolg komad..Nesretnik sam od malena…hehe..parkrat poslušamo, pa je že dost. Greva s Petro še na zajtrk za 10€ za oba skupaj s praženo kafo. Recommended. Pa Jimija in konje še enkrat pogledat.

Pol pa odhod via domov. Vsi izmučeni, dost. Do meje s Hrvaško peljemo nekako skupaj. Na meji se gledamo kako urco petinštiridest, pol pa vsak po svoje. Def počasi 120km/h melje km proti domu, grem na mejni prehod Slovenska vas, tudi tu čakamo pol ure. Pol pa v SLO na govejo župco v prvo oštarijo. Njami. Pa proti večeru počas do Lj, Def se je nekej skujal in začel tresti pri Ivančni gorici, zato sem lagano sportski z 80 km/h ob mraku zapeljal in zadel Ljubljano. A suivre..next time.

Zaključek? Se mi ga na da napisat, grem spat. Ma ok, fino je blo overall, mal improvizacije, vsi čili in zdravi, debeli in veseli.

Za vas in nas arhiviral Igor v začetku Maja 23019