PAKLENICA 2003 By Cukrov

OFF-ROAD PAKLENICA 2003 "DANAS PENJEM, SUTRA STENJEM"
10. - 12.10.2003

Že od pomladi naprej je Primož Jarc omenjal nekega landlavorja iz okolice Paklenice, ki se je ponujal za organizacijo offroada v divjini Velebita. Zaradi obilice že prijavljenih izletov smo navezali prve kontakte z g. Marasovicem iz Starigrada pri Zadru šele konec poletja. Po uvodnih pogovorih smo glede na želje clanstva dogovorili, da bi to moral biti vsaj tridnevni izlet z raziskovanjem divjine Velebita, ogledom znamenitega nacionalnega parka Paklenica in vrhunsko kulinariko Dalmacije. Navkljub precej intenzivni reklami se nas je 10.Oktobra na izlet odpravilo "le" 5 landijev s desetimi clani na krovu. Vzrok slabši udeležbi so bile nepricakovane odpovedi in pa verjetno na prvi pogled precej visoka cena celotnega paketa.

Tako smo se po razlicnih poteh pripeljali do naše "baze" Hotela Rajna v Starigradu ; Sveto & Branka s Discoveryem 300 Tdi, Loborcevi z Defijem 110, Primož & Mateja z Defijem 90, Matija & Ines z Freelanderjem HB in jaz s Freelanderjem SW. Pricakal nas je lastnik in motor družinskega hotela g. Marasovic, ter njegova lendija - Serie IIA, let. 68 in Defi 110. Po dolgi in ovinkasti poti smo bili vsi sestradani in v pricakovanju solidne vecerje že gledali proti pripravljeni mizi. Sledila je kulinaricna lekcija, ki je ne bomo dolgo pozabili; ribja juha, škampi na buzaro, orjaški brancin ("delfin", kot je fascinirano nekdo izjavil), nepogrešljiva blitva s krompirjem, poobedek, domace belo vino iz Krka in še kaj. Po vecerji smo zapadli v debato ter dogovorili plan za naslednji dan. Vsi smo dobili majice z napisom Offroad Paklenica 2003 - "Danas penjem sutra stenjem" in kratko predavanje o zanimivostih mimo katerih se bomo jutri vozili. Najvecja lokalna znamenitost so seveda lokacije, kjer so v 70 letih snemali filme o Winnetuju in ki še danes privlacijo množice oboževalcev predvsem iz Nemcije. Ker je bil to tudi za g. Marasovica prva organizacija takšnega izleta s katerimi namerava razširiti svojo turisticno ponudbo, nas je opozoril, da nas bo jutri spremljala snemalna ekipa HTVja in da bomo morali dati tudi kakšen intervju cemur seveda nismo nasprotovali.

Naslednje jutro smo se zbudili v cudovito miren soncen jesenski dan. Ker smo pricakovali dolg dan smo se za vsak slucaj krepko najedli obilnega zajtrka in se zunaj postavili v vrsto za odhod. Kamere so zabrnele in kolona 7 landijev (in dveh snemalcev) se je odpravila proti kanjonu reke Zrmanje, kjer smo si ogledali najznamenitejše lokacije iz filmov. Tisti, ki smo odrasli ob branju Karla Maya smo bili seveda malce bolj ganjeni od tistih, ki so brali druge knjige (ali stripe). Tam se nam je primerila tudi edina okvara, ko je na Serie IIA odpadel nosilec izpušne cevi, vendar jo je Primož s strokovnim improvizatorskim prijemom popravil kot bi mignil. 

Opogumljeni s statisticno verjetnostjo, da se nam pa zdaj ne sme nic vec primeriti, smo se odpravili po stari avstroogrski cesti preko vhoda v novi tunel Sv.Rok, proti najslikovitejšem delu Velebita - Tulovim gredama. Cesta je bila zgrajena za casa Frana Jožefa in je predstavljala dolgo casa edino pot iz celine v Dalmacijo. Še danes preseneca z svojo drzno in strokovno gradnjo in izjemnemu klubovanju casa.

Po daljši vožnji, ki ni predstavljala nobenih resnih naporov, smo le prišli v obmocje, ko so morali snemalci pustiti svoja vozila ob cesti in se vkrcati na landije. Cesta je postajala vse bolj groba, pokrajina pa velicastna. Na najvišji tocki smo se ustavili na "kavi", ki se je izrodila v novo kulinaricno presenecenje. G. Marasovic je iz prtljažnika potegnil dalmatinski pršut, paški sir v olivnem olju, slane srdele, olive, prepelicja jajcka, vloženo govedino, svež kruh, Marlot barique in na koncu tudi kavo. V daljavi smo opazovali divje konje (niste prebrali narobe) in ugotavljali, da je paški sir s pršutom dejansko najboljši na nadmorski višini preko 900 m.

Tako siti smo se vsedli v avtomobile in se odpeljali novim terenom naproti. Preko prelazov smo se spustili na liško stran in se vozili po prijetnih travnikih in redkih gozdovih in uživali v popolni samoti nedotaknjenih prostranstev. Ceste so kar zahtevne saj se prakticno nikjer ne da prestaviti v III. prestavo ali popustiti pozornost. V odsotnosti resnicno ekstremnih odsekov je bilo to zaradi izjemnih razdalj tisto najbolj naporno na tem izletu. Tam smo prevozili tudi nekaj vecji blatnih luž, ki so ostale po sneženju pred nekaj dnevi, kar je poskrbelo predvsem za bolj terenski izgled landijev.

Še enkrat smo se ustavili na kavici (res samo na njej) in se priceli spušcati proti glavni cesti Gospic-Zadar, ki je bila pred prebitjem tunela Sv.Rok glavna prometna žila Srednje Dalmacije. Po temeljitem pretresanju, ki je poskrbelo za usedanje vse hrane, smo se spustili vse do reke Zrmanje in v bližini krasnih slapov parkirali za piknik. Ekipa hotela Rajna je takoj pripravila žar, prispeli so novinarji HTV in priceli z intervjuji. Zopet smo "morali" jesti, tokrat nekaj bolj krepkega saj je bilo vendarle kosilo - vratovina, ramsteki, paradižniki ipd. so nas dokonca nasitili, tako da smo z svežim spominom na vcerajšnjo vecerjo skupno glasovali, da g.Marasovic nocoj ne pripravlja vecerje. Po svoje nas je razumel vendar je vztrajal da bo pripravil "samo" rižotico s morskimi sadeži za tiste, ki bodo prišli na vecerjo. Brez glasovanja smo se takoj strinjali s predlogom in uživali ob cudovito zeleni Zrmanji v katero je vsake toliko casa padel kakšen od številnih otrok (Marasovici imajo 4 mulce 3-10 let!). 

Napocil je cas odhoda in po asfaltu smo se odpeljali proti Starigradu. Po kratkem pocitku so nas k vecerji zvabili zvoki dalmatinskih pesmi, ki jih je prepeval lokalni duet. Navkljub ne prav izraziti lakoti, smo z napetostjo pricakali rižotico, ki je opravicila visoka pricakovanja in ob dobrem vinu in glasbi poskrbala za odlicno vzdušje. Presenecenje pa so bile palacinke s marmelado iz kutin, ki je izjemna redkost tudi v Sloveniji. Ko sta se nam še pridružila za našo mizo glasbenika smo ob dobrem vinu in glasbi skupaj ugotovili, da ni nobenih resnih problemov med Slovenijo in Hrvaško in da se bomo cim prej vrnili v ta offroad raj na zemlji.

Zjutraj smo se odpravili na bolj turisticni del izleta v nacionalni park Paklenica. Kmalu po vhodu smo si ogledali do pred kratkim absolutno skrivno podzemeljsko mesto, ki so ga zgradili za potrebe jugoslovanskega vodstva koncem 40 let. Sedaj so v nekaterih prostorih galerija in muzej. Zunaj nas je že cakal inštruktor prostega plezanja s pripravljeno varovano steno. Igor se kot bivši zagnani plezalec ni mogel upirati skušnjavi, navkljub kakšnemu kilogramu vec kot pred leti, ko je še preplezal znameniti Anicin kuk, ki se je šopiril kakšen kilometer naprej. Ko je Alenka videla, da je mož zmogel steno in da se je spustil v slogu kakšnega Jamesa Bonda, se je tudi ona odpravila proti vrhu stene in jo preplezala brez vecjih težav. Seveda otroci niso smeli zaostajati zato je prvi poiskusil Loborcev Markec za njim pa še starejša Marasovica. Odpravili smo se naprej proti planinskem domu v Paklenici in obcudovali številne proste plezalce, ki so se že vzpenjali po neverjetnih stenah. Po kakšni uri intenzivne hoje smo se ustavili na "marendi", ki je mocno odstopala od klasicne planinske navade (sendvic in klobasa iz ruzaka). Po kavici in lozi je prišel na mizo paški sir in meso iz žara, tako da so nas ostali planinci opazovali z vidnim zavidanjem. Okrepljeni s energijo smo se odpravili še globlje v park in se pri Planinskem domu obrnili nazaj. Otroci so se šli skakanje cez potok in dva sta zopet koncala v vodi tako, da sta bila deležna "prostovoljnega" nošenja dobršnega kosa poti nazaj. Navzdol je šlo hitreje in na parkirišcu smo bili ob planirani uri za odhod. Poslovili smo se od Marasovicev in njihovih prijateljev, ki so nas spremljali, ter se vsak posebej in v svojem tempu odpravili proti Sloveniji.

 Izlet je bil resnicno bogat z vsebino in uživanjem, tako za dušo kot telo. Priporocam ga vsem, ki si želite ogledati in prevoziti resnicno divje in nedotaknjene terene, zraven pa uživati ob morju in priznani kulinariki Dalmacije. Drugo leto verjetno ne bomo cakali na Oktober ampak se bomo odpravili tja že spomladi (nekateri pa verjetno še prej) zato spremljajte razpise izletov.

Marjan Cukrov

Foto: Matija, Marjan, Igor 

Film: Primož & Mateja

© 2018 by Storz & Other members

Photos and other material are protected with angry and hungry dogs.

Drugo leto pridemo spet!