PAKLENICA 2003 By Loborec
OFF-ROAD PAKLENICA 2003 "DANAS PENJEM, SUTRA STENJEM"
10. - 12.10.2003
No, koncno smo se zmenili in odšli na prvi klubski organizirani izlet v tujino. Bilo je nekako takole:
V petek 10.10.2003 smo se ob 16:00 na Turjaku zbrali Marjan, Primož&Mateja ("voda puta") ter jaz z ženo Alenko in sinom Markom. Sveto in Branka sta se na pot odpravila že zjutraj, enako Matija in Ines, ki sta startala iz Rogaške Slatine. Cveto je zadnji hip odpovedal udeležbo - angina je bila pač močnejša. Ostalo nas je 5 = 3 + 1 + 1.
Primož nas je vodil preko Gotenice in Kočevske reke do mejnega prehoda Brod na Kupi, od tu pa proti Delnicam, kjer smo se peljali skozi "gozdarski kvart", kjer naj bi mrgolelo Defenderjev, mogoče tudi ex Milanov vranec. Na žalost v tem času ni bilo niti enega. Po stari cesti smo zavili proti Rijeki in po dobre pol ure še v smeri Crikvenice. Na Jadransko magistralo smo prispeli v trenutku, ko se je počasi pričelo mračiti, tema nas je ujela nekje pri Senju. Nato pa se je vleklo in vleklo, mimo Jablanice, do Karlobaga. Od Karlobaga do Starigrad-Paklenice pa še ena ura za mene mučne vožnje po razdrmani ovinkasti cesti. Več kot 50 km/h na nekaterih delih ni šlo, avto se je preveč nagibal. Primožu pa je šlo bistveno hitreje, zato je odhitel naprej, da naroči večerjo.
Utrujeni od vožnje ob 21h prispemo na naš cilj - Hotel Rajna, Starigrad-Paklenica, kjer smo deležni prijaznega sprejema s strani našega gostitelja Marina Marasoviča, Land Rover entuzijasta, lastnika belega Defenderja 110 300tdi, olivnozelenega LR 109 SII in še dveh LR-jev - kot pravi - "za rezervne djelove".
Posedemo se za mizo, kjer nas čaka ekskluzivna večerja - ribja supa, delfin (v bistvu velik zubatac na žaru), škampi, vse skupaj začinjeno z odličnim "bilim vinom". Markca je pot tako zdelala, da se ni dal motiti in je zaspal kar na dveh stolih. Odrasli smo pa praznovali Alenkin rojstni dan, ki ga je dodatno popestril Marin s posebej pripravljeno torto in velikoooooo svečo. Kaj češ, leta so tu! Koliko? Bonton pravi, da se o tem pri ženskah ne govori! Upoštevajmo ga. Sproščen klepet in zabava ob kozarčku dveh, treh se je nadaljevala čez polnoč, ko smo nekako ugotovili, da bi bilo dobro malce počivati - Marin nam za jutri (danes!) pripravlja naporen offroad. Vsi smo dobili še offroad majčke, nakar nas je kar odneslo v posteljo.
Sobota 11.10.2003 zjutraj. Pričakal nas je obilen zajtrk, nato pa po komandi v konvoj. Ker je bila to ena prvih takšnih turističnih aktivnosti na Hrvaškem, je Marin organiziral pravi medijski pomp. Tako nas je spremljala ekipa HTV, novinarji lokalnih časnikov in kolega Vinko, ki je snemal reportažo za udeležence.In okrog 9h se je kolona v razporedu - Marin & HTV & LR109, njegova žena Josipa & 4 sinovi & Defender 110, Primož & Mateja & Defender 90, Marjan & Freelander SW, Matija & Ines & Freelander HB, Sveto & Branka & Discovery 300, Igor & Alenka & Mark & Defender 110 - odpravila proti prvemu cilju - razgledni točki nad kanjonom reke Zrmanje, kamor smo prispeli po dobrih 20 minutah vožnje.
Kanjon reke Zrmanje. Biser narave. Mesto, kjer so snemali Winnetuja ter še kar nekaj Karl Mayevih del. Enkratno. Se postrojimo, poslikamo kar se da, kratka pavza. In že gremo dalje, proti Tulovim gredam.
Po kolovozu se peljemo nazaj do asfalta, mimo famozne zapuščene tovarne glinice pred Obrovcem, nato v križišcu zavijemo v levo - smer tunel Sv.Rok in Tulove grede. Asfalt se nad novo AC ter tunelom konca, nadaljujemo po makadamu. Na ovinku druga kratka pavza, fotkamo.
Nadaljujemo po makadamu do Tulovih greda, kjer je bila frontna linija za časa hrvaške vojne. Mine levo in desno od poti, vendar tudi opozorilne table. Držimo se ceste in ne "izlazimo iz kola".
Po dobrem kilometru zavijemo na kamnit kolovoz v zanimivo pokrajino. Tu je že dobro vklopiti reduktor, ni pa nujno. Vsekakor pa je 4WD nujen. Snemalec Vinko je svojega Fiata pustil na ovinku ter vožnjo nadaljeval na strehi Josipinega Defenderja. Po res zanimivem skalnatem svetu smo se tako pripeljali na razgledno točko nekje nad Malo Paklenico, v višini okrog 1000 mnv.
Sledila je "marenda" - pršut, slani sir, olive, prepeličja jajca, kava, pivo, vino,....enkratno, famozno. V daljavi v dolini pa divji konji, "ničija last", se podijo po prostranstvih Velebita. Kot divji zahod!
Marin nas priganja, da gremo dalje, ker je proga še dolga. Zanimivo, vozimo se že vsaj 1 uro, pa nikjer žive duše, vasi, naselja. Čista divjina. Pri nas bi v tem času nabasal vsaj na dve vasi in 5 kmetov z vilami.
Peljemo se mimo uničenega tanka, nakar se pričnemo spušcati na severno, gozdnato stran Velebita. Malce po gozdnih cestah, celo lužah ("ovde kažu lokve") nato sledi oster zavoj v desno na komaj vidni kolovoz, nazaj proti morju. Svet je tu podoben našemu Nanosu. Tu in tam kakšno drevo, v glavnem pa travniki in skalovje. V ozadju celo "RTV odašiljač"! Sledi kratka kava pavza. Sonce nežno pripeka, zato se nekateri že malce utrujeni uležemo v travo, otroci norijo, ženske klepetajo, moški debatirajo. Kar še bi poležaval, pa je treba naprej.
Po kolovozu prečkamo travnike, se spuščamo v vrtače, vozimo preko prelazov dokler nas pot ne pripelje do enkratnega kraja. V ospredju ravni, zeleni travniki, v ozadju 100m visoke, deviške skale, tu in tam osamelci - tako leseni kot kamniti. Jasno - pavza in obvezno fotografiranje.
Sledil je še spust v dolino, ki je bil na nekaterih mestih kar strm. Tako smo dosegli glavno cesto Zadar - Gospič, ki pa smo jo takoj zapustili in se spustili v dolino reke Zrmanje.
Po dobrih 10 minutah vožnje pa zopet biser narave - slapovi reke Zrmanje. Neverjetno. Več ali manj smo se vozili kot po kamniti puščavi, vmes delno makija in podobno mediteransko rastje, kar naenkrat pa vse zeleno! Prečkamo lokalni železni most in prispemo na prostor, ki nam ga je Marin pripravil za piknik. 50 metrov stran pa do 5m slapovi in zanimiva delta reke. Med slapovi so majhni otočki, na katerih je ne vem kdo postavil kamnite hišice, mline. Danes zapuščeno, pa vendar enkratno, zanimivo, "neviđeno".
Omamljajoče dišave iz žara prebudijo naše želodce. Hej, lačni smo, pravijo. Nema problema. Takoj v naslednjem trenutku se miza že šibi pod težo velikih količin "kremenatlov i janjetine". Želodčki zadovoljni, nekateri mogoče kar preveč. Zraven sodi žlahtna kapljica, odlično domače "bilo vino". Ekipa HTV snema intervjuje z nekaterimi od nas. Otroci skačejo okrog, kakor stari ženicki pobegli kozlički malce višje v hribu. Počasi se mrači. Z ženo greva pogledati še v Zadar, kjer sem pred 18 leti 15 mesecev služil takratni domovini (Zračna luka Zemunik Donji), ostali se vračajo v Starigrad.
Sem mislil, da smo bližje Zadru, pot se kar nekako vleče, ni konca. V temi prispemo v Zadar, sledi en giro z avtom okrog starega dela mesta, nato pa takoj nazaj. Malce se lovim, preden najdem pravo pot, tako da po AC preko Masleničkog mosta okrog 20h le dosežemo naš hotel.
Kratek počitek in že drvimo na večerjo - pa mi vegetarjanci še krementale nismo dobro prebavili. Večerja (rižota z morskimi sadeži) je potekala ob nežnih zvokih dalmatinskih pesmi. Glasbenika z kitaro & mandolino je Marin najel izključno za nas! Bravo Marin! Primož in Mateja se poslovita, ker imata še nekatere opravke v Sukošanu, ostali še malce poklepetamo, nato se kar prijetno utrujeni odpravimo spat. Lep dan, carpe diem!
Nedelja 12.10.2003. Zopet obilen zajtrk. Matija in Ines se poslovita - v planu imata ogled Zadra, kjer še nista bila. Ostali se nabašemo v Land Roverje in odpeljemo tista 2 km do vhoda v Nacionalni park Paklenica. Danes bomo namreč imeli planinski izlet.
Zopet nostalgija po starih časih. Pred 15 leti in 30 kilami sem tu poplezaval. Spomini na preplezane smeri kot so Mosoraška, Šaleška, Karabore, Brahmova so še danes shranjeni nekje v kotičkih mojih malih možganov. (Žena pravi, da velikih - glede na vse dogodke zadnje čase - sploh več nimam! ). In še atomski bunker. Pa je bil res tajen, saj sem svoje čase hodil 2 metra stran od vhoda, pa se mi sanjalo ni, da je kaj takšnega tu. Za nepoznavalce - Kompartija je še v Yugo ćasih dala izgraditi super tajen in dobro varovan bunker za najvišje predstavnike oblasti, za nenadomestljive. Po pričevanju domačinov je izgradnja potekala v največji tajnosti - nihče ni vedel kaj se tam gradi, vstop v sotesko je bil prepovedan. Delalo je tudi do 1000 delavcev. In so imeli kaj, saj so v živo skalo dolbli tunele, dvorane, zagotavljali stalno oskrbo z vodo,..ipd. No, na koncu je bil vhod zakrit z eno veliko skalo - so očitno brali Ali baba in 40 razbojnikov - sistem Sezam, odpri se!! Danes je bunker odprt za obiskovalce (šele 2 meseca!!), notri je fotogalerija krajinskih slik Velebita, kar smo si seveda ogledali. Otroci so pa noreli po vseh teh skrivnih prehodih in se odlično zabavali.
Marin nam je pripravil še eno presenečenje. Kdor je hotel, se je lahko na bližnji skali preizkusil v prostem plezanju, jasno z varovanjem. Ni vrag, sem dejal, 110 kg gor ali dol, ampak tole poč bom pa že preplezal. Saj ni dosti višje od 20m, težavnost pa do 4. Svoje čase, njega dni,...ipd...sem zmogel do 6b+! Bo že šlo. Pa ni šlo. Plezalni pas namreč. Obseg mojih "trebušnih mišic" je bil bistveno večji kot obseg pasu. Prav, grem pa samo na štrik okrog pasu. Gremo, kamera. Malce zadihan prispem do polovice. Hej fantje in dekleta, za to stvar je treba imeti kondicijo, zares! Ko se delno oddahnem, nadaljujem in po malce muvanja pridem čez najtežji del ter nato na vrh. Zmaga!!
Očitno inspirirana z "lahkoto mojega gibanja" v skali se za poizkus odloči še žena Alenka. Ji kar dobro gre, edino na polovici ugotovi, da bo energijo potrebovala še za planinski del izleta. Zato jo spustijo na tla.
Če sta šla ati in mami, grem pa še jaz, si misli še ne 5 letni Mark. Skozi plezalni pas kar pade, zato je deležen dodatnega varovanja v obliki gurtne in vponke + spremstvu nenavezanega atija do prvega težjega mesta. Sledi bingljajoč spust na tla. Ni kaj, smo pač outdoor family. Markcu sledita še dva Marinova sinova, vendar na vrh balvana prileze samo 110kg dedec!
Jasno, po hudem naporu mi je žena nudila prvo pomoč v obliki konzerve Uniona. Uh, kako paše. Bi še, pa ni več. Pa še naprej moramo. Tako se počasi vzpenjamo proti Aniča kuku, kolona se malce porazdeli. Otroci spredaj, nekteri zadaj, drugi v sredini. Mark se pusti malce nositi. Tako brez prevelikih naporov pridemo do gozdarske koče, kjer nas čaka gril, žar. Kremenatli i kobasice. In kot pravi hribovci nekateri cuknemo "lozu". Da se ne prehladimo. In kot pravi hribovci nekateri cuknemo "ožujsko". Da se ne prehladimo. In kot pravi hribovci nekateri cuknejo "bilo vino". Da se ne prehladijo. Potem pa še kavo pa še kaj. Celo Jamnico!
Po daljšem premoru podkrepljeni z antiprehladnimi sredstvi nadaljujemo pot do planinskega doma. Piše 20 minut. Pridemo v pol ure. Smo na višini 490 mnv. Gužva, polno ljudi, Mark dobi žig na roko, vmes pade v vodo, do kolen premočen se počasi odpravlja za starši, ki gredo v dolino.
Nazaj grede klepetamo, otroci norijo in točno ob 15:30 dosežemo parkirišče. Marjan, Sveto in Branka se poslovijo in gredo nazaj v Ljubljano, naša družinica pa na pivo v hotel Rajna, kjer se Mark podkrepča še z čokoladnimi palačinkami. Še besedica dve z Marinom o dodatni opremi za Defenderje, naj gumah, kako in kdaj se koristi zapora diferenciala, in že je ura pol petih. Čas za odhod. Pot je dolga. Sledil je še "srdačan pozdrav do iduče godine" ter hop za volan. Nazaj po jadranski magistrali do Rijeke, nato na mejni prehod Rupa (tam smo videli lepe policijske Defenderje 110, jih hoteli fotkati, pa niso dovolili! Ej, ej, pajkani, pajkani), do Pivke, na AC v Postojni, še kratek postanek na Lomu in ob 21:30 smo bili doma. 5 ur vožnje.
Naslednje jutro ostanem dopoldne doma in gledam na HTV 1 - Hrvatska dobro jutro. In res - objavljen je bil prispevek iz Zadarske županije - Offroad na Velebitu. Zadevo posnamem, jo je za cele 3 minute.Za podlago pa dobra muzika - Tina Turner & Steamy Windovs. In že študiram, kako bo drugo leto.Kajti, Offroad Paklenica 2003 je bil dejansko enkraten in sproščujoc vikend izlet. Kdor je letos manjkal, mu je lahko žal. Kakor pravi geslo Camel Thropy-ja: ONE LIFE. LIVE IT. Jaz še dodajam - NOW.
Do viđenja 2004!
Igor Loborec