© 2018 by Storz & Other members

Photos and other material are protected with angry and hungry dogs.

Montenegro 4x4 experience 2013

Včeraj je v Slovenijo prišla trojka. Posneli smo preko 1000 fotk, imamo nekaj ur filmskega materiala (by Go-Pro, Apple, Samsung), vozili smo pravi off road, vreme bolj tko tko, imeli smo se super. Bo trajalo, da vse skup sklanfamo. Za začetek pa ena fotka in en kratek potopis. 
 

Prvi dan 

V soboto 5.10.2013 ob 8h smo se t.i. zvana »trojka« dobila pred Rutarjem in sicer Andrej&Matej v Defefender 110 Td5 Tomb Raider, Janez&Barbara s črnim Defefender 110 Td5 in Igor&Blaž z belim Defender 110 Td5. Pozdravit nas je prišel še Aljaž, ki je prinesel naleple za Transilvanijo, katere smo prelepili z prelepko Montenegro. Spoznavanje ekipe, beseda dva in že šibamo via Rijeka in to »že« ob 8:45. Prvi postanek in kava v Ilirski Bistrici, nato meja in po AC do Bosiljevega. Tankamo kmalu po »križišču« na eni pumpi. Vmes se malce pogravamo s PMR-ji, ki so nam omogočali dokaj dobro komunikacijo na razdalji do 1km, več pa že ne. Nekako smo si rekli, da se vsake 2 uri vožnje ustavimo, naslednjič je sledila pumpa pri Maslenici. Šibamo dalje do zadnje pumpe na AC Zagreb – Vrgovec, kakih 40 km pred koncem AC. Malce pomezimo, Janez je od nekje privlekel divjačinsko meso. V dolinici po koncu AC se ustavimo ob cesti in kupimo mandarine in ostalo sadje. Šibamo via Ploče do dveh mej BiH/Cro in pozno popoldne pripeljemo mimo Dubrovnika do zaselka Mlini – kamp Kate. Andrej in Blaž postavita šotore, jaz si napravim posteljo v Defu, izobesimo LR zastavo. Ob mraku gremo do prve restavracije na pivu&šljivu in pizze. In potem bla, bla, bla ter la, la, la in Matejeva fajfa do preko polnoči. Nekako nam se je uspelo zbasat spat. 

1/1

Drugi dan 

Auf ob 7:00 (nekateri), nekateri neprespani zaradi smrčanja (pa ne tisti, ki so smrčali), zjutraj se zrihtamo. Ker zvečer recepcija ni delala smo se zjutraj zmenili in za vse skupaj s takso je prišlo cca. 35€. Ob 9:00 šibamo tankat na pumpo v Mlinih, 5 km proti Dubrovniku in potem desno v hrib v BiH. Meja že čez 5 minut in Slovenci smo kar malo pozabili kako je bilo včasih. Moraš dat osebno, prometno in zeleno karto. In uradne osebe znajo biti zelo uradne, red mora bit, nek se zna ko je ko. Čez mejo smo v BiH ampak je to Republika Srbska, ob lepi asfaltni cesti znaki Pazi Mine. Peljemo skozi Trebinje po dolini via Nikšič do mejnega prehoda Klobuk. Tam pa zopet uradne osebe in ker je bil pred nami poln avtobus je postopek kar trajal več kot pol ure. K meni je pristopil nek BiH policaj in začel nekaj pričati, jaz pa nazaj in sva se vse zmenila, čeprav je deloval nekako kot da ni gladek. Mu je pač tam na meji dolgčas. Takoj čez mejo – 10-15km - smo se ustavili v prvem kafiču na kavi. Res super kava, je pa imel ta kafič poseben prostor za nekadilce. Obratno kot pri nas. Naprej do Nikšiča, nato v hribe ter gore/dole po serpentinah do Šavnika ter po 5 km levo skozi selo Petnjica, kjer se je rodil Radovan Karađič (ga še full častijo) in Etno sela Nevidio v kanjon Komarnice. Marenda ob prvem mostu in naprej po planirani poti. Še vedno asfalt, zelo izpostavljena cesta. In se vleče ta asfalt preko Duzija do Dubrovsko nato končno makadam. Peljemo se po robu Durmitorja, par 100 m navzdol gledamo kanjon Koritnice in nato Pive. Zopet malo asfalta, v dolini vidimo Pivsko jezero (potopljena dolina zaradi jezu, baje je jezero globoko 220m), malce fotkamo. Nato končno prvi zanimiv del, kjer je bilo dobro, da si vozil z reduktorjem. Slikamo lepe črne konje, pokrajina bolj divja. In tako nekih 10-15 km, ko pridemo v Boričje in ugotovimo, da po planu ne bo šlo. Na prostoru kjer naj bi kampirali bi morali biti vsaj ob 17:30. Zato gremo kar direktno na planoto v selo Trsa ter preko sela Nedajno pripeljemo nad kanjon reke Sušice. Lep vidikovac, se fotkamo in pazimo, da na pademo dol. Spust do Susiškega jezera, kjer dohitimo modela v novem Jeepu Grand Cherokee (na tablici napisano Goran), čeprav je imel fore 15 minut za 2 km spusta, sledi postavljanje dveh šotorov, kurjenje ognja in večerje. 

Smo bili ob planinskem domu, ki pa je itak non stop zaprt in se obnavlja že eno leto. Pritisne mraz in vlaga, čeprav smo v dolini je še vedno 1200 mnv. In potem se ob mraku nekje iz gozda z Lado Nivo pripelje nadzornik parka, ki je najprej zelo uraden in nam napiše vstopnice za NP Durmitor (3€/osebo + šotorenje +..) za cca. 35€. Potem ga nekako spravim do pijače, pije Cocto, alkota pa nič. Je pa padel na cigarete, tako, da sem jaz pričal z njim, ko je ostali del ekipe skuhal in jedel večerjo. Nadzornik Radko se ni branil niti potice in na koncu mi je celo ponudil nek penzion pri njemu. Radko se je poslovil, Blaž je skuhal in pojedel župco nato smo šli iz potrebe k ognju in se ob tekočih okrepčilih šli kviz znanja. Doba igra, šok pa je bil predvsem odgovor na vprašanje, kako je ime Hongkongškemu letališču. Valda ni še nihče za to slišal, Blaž pa ustreli kot iz topa – Kai Tak. In še nekaj takih cvetk je bilo, ko smo se nasmejali do solz. Pri Barbari kateri je 16 element periodnega sistema? Hmmmm npr. žveplo? Res je. Počasi so moči pojenjavale, ogenj je ugašal, zadnji smo šli spat ob enih. Nenako se je dalo spati navkljub mrazu, volkov in medvedov ni bilo, so se pa oglašali srnjaki in to cca. par sto metrov stran od našega kampa, kjer je tudi napajališče. 

Tretji dan 

Auf ob 7:00, priprava zajtrka, pospravljanje šotorov ko se od nekje prikaže oskrbnik Milan (069/400-621) planinske koče, ki je kao »uvjek otvorena«. Rakija z njim, pokažemo, da imamo karte, zopet jaz z njim debatiram. Pokaže nam kočo, kjer nalepim KLRS nalepko nad šank. In ko ga vprašamo, kje bi dobili domačo rakijo nekam pokliče in nam da napotke, kako do tam. Spakiramo in se ob 9h odpeljemo proti Mali Crni Gori. In že čez par 100m naletimo na asfalt, žal. Tudi ta del bo očitno kmalu skomercializiran in čez kake 5 let lahko tu pričakujemo japonce, ki se bodo z avtobusom ustavili za 5 minut, v tem času nakljocali 100 fotk in takoj šli naprej. V glavnem, prišli smo do »prve kuče na ljevi sa zelenom krovom« v selu Mala Crna gora. 

Pričaka nas Tomčič Milutin zvani Migo in njegova majka baba Rada (73 let). Povabijo nas v »kuču« s tremi prostori na 20m2, na kavo. Dilamo se za 5l rakije, on ima samo 2l. Malce razgovaramo, se »zajebavamo« z Milutinom. Vmes baba Rada dobi klic hčerke (jih ima 5 in 6 sinov) na mobilca in se čuje: Hči: Rado, šta radiš? Rada: Ništa, sjedim? A šta ti radiš? Hči: Ništa. Vidim da imaš nekog u kuči? Rada: Ne vidiš, čuješ. In še par podobnih klicev. V dobri uri kar smo tam prečvekali smo izvedeli marsikaj o njihovem življenju. Pozimi so lahko par mesecev odrezani od sveta, peš se pride v 7urah do Žabljaka, poleti v dveh. Ni deklet/žensk, nobena noče ovc pasti, vse hočejo imeti štikle in afnarijo, Migo pri 33-ih je še samski. Dejansko smo videli, kao tu poteka življenje zadnjih 30+ let. Enako, s to razliko, da ima vsaka »kuča« satelitsko anteno in TV, ki jih kvari in jim dela skomine po »boljem životu«. Smo pa obljubili, da bomo Rado nekako spravili na Internet, kar naredim takoj, ko dobim slike. 

Vzamemo 2 l rakije (20€), se zahvalimo za gostoljubje in se peljemo čez planoto do konca. Jasno vozimo po GPS in če bi ga do konca upošteval bi zadel pravo pot. Tudi tu je vse asfaltirano. Pridemo do nekega kipa heroja Radoja Dakič, potem pa peš v hrib na kao razgledno točko. Ko pridemo na vrh začne rahlo deževati, razgleda ni bilo pričakovanega, zato hitro nazaj do naših gajb. V daljavi sem videl nek stolp na vrhu hriba na poti na Žabljak. Gremo gor. Po lepi asfaltni cesti pridemo do odcepa za na ta hrib – Crvena greda 2100+ in zapeljemo gor. Slab kamnit kolovoz, reduktor pa gre lepo. Malo pred vrhom pa zapornica in vrata – prišli smo do nekako 2070mnv. Stop – vojni objekt. V minutki se je pred vrati narisal en model v uniformi, pa smo se takoj vse zmenili, ko je povedal, da ima doma starega Discota in da je »on več obiteljski član«. Landroveraš. Ker je kar deževalo, malce je bril tudi veter in je bilo temu primerno hladno sem modelu hitro dal eno KLRS nalepko za njegovega Discota, nakar smo se vsedli v »ogrete – ha, ha« Defe in nazaj dol do turistične ceste proti Žabljaku. 

Peljemo se preko smučišča, kjer imajo z njim ta trenutek hude težave. Neke privatizacije in stečaji, žičnice stare in nevzdrževane, štrajki zaposlenih. Upam, da se bodo nekako zmenili. Namesto futrat, kar je bilo po planu se odpeljemo direktno v kanjon reke Tare, skozi vas Tepca do konca ceste. Smo se spustili za 1500m na zračni razdalji 5 km, po cesti (serpentine) nekih 25 km. Cesta v dolino je bila kar razsuta, čeprav je prevozna z normalnimi vozili. Med potjo dol smo naleteli na gozdarje, ki so drevesa metali kar na cesto. Družno smo jih odstranili. Ob Tari je neka gostiona, bila je prazna, brez štroma, sveče, so pa domačini videli, da se trije Defi spuščajo v dolino in zato je verjetno iz Tepce malce pred nami speljala Lada Niva z lastnikom gostione. Spijemo pivu&šljivu in kavo ter bla, bla, bla sami med sabo nato nazaj navzgor. Zopet srečamo gozdarje, da je šlo hitreje smo jim pomagali natovoriti kamionče. Na planoti se z Andrejem slikava pred tablo Tepca, nato že lačni šibamo v Restoran Javorovača na Žabljaku. Jemo zrezke – Durmitorski, Njegošov, Karađorđe, etc., zrezek kot zrezek, vsem pa je bil všeč kačamak. To je neke vrste polenta z mladim ovčjim sirom in krompirjem, vse zmešano. Ponavadi se ga uživa z mlekom ali jogurtom. 

Malo je deževalo, toplote tudi ne taprave, kar smo že upoštevali v planu. Pa tudi skret in tuš bi prav prišel. Zato šibamo enih 5km ven iz Žabljaka via most na Tari do hotela **** Polar Star. Baje je lastnik hotela član črnogorske vlade Igor Lukšič (medklic – a nimamo mi slovenci tudi enega takega?). Lansko leto sem bil tam in imajo za osebje same lepotičke, glavna je Snežana Šibalić – Sales and Marketing Manager. Tokrat je ni bilo, zato sem se za ceno zdilal z Dajano – isto simpatična. Na osebo 25€/noč/osebo s super zajtrkom. Se nastanimo in zrihtamo in potem v avli hotela nakladamo dolgo v noč. 

1/1

Četrti dan 

Auf ob 7h, se zrihtat nato na »švedski zajtrk«. Jaz ponavadi ne jem, tokrat mi je pa zapasalo – malce jaje na kajganu, omlet s sirom, kobasice takve i onakve, olive sadje, topel kruh, skratka – svašta. Se fino najemo in spet ob 9h start. Gremo na Durmitor po klasični poti t.i. Durmitorski prsten. Prvič se ustavimo na Sedlu 1908mnv, kjer imamo fotosešn, pridružil se nam je še en lep kuža – šarplaninec. Od sedla še malo km v dolinco, pa zopet malce gor, nato pa po razsutem kolovozu skozi prelepo dolinico proti Duziju. Reduktor skoraj nuja. Nekje na pol poti, kjer so bile še travnate livade, smo se ustavili. Peskovnik za offroadarje. Janez in Andrej sta se zapodila po gričkih in dolinicah in preiskušala svoje in Defove meje. Postavil sem si stol, v roki pivo in sem gledal, slikal, snemal. Po dobre pol ure je začelo močno deževati, zato smo šibali naprej. V dolini je dež ponehal, so pa čobani gnali ovce, tudi čobanica. In to po glavni cesti, kar je pomenilo, da smo se peljali za tropom ovac s hitrostjo ovc.In to kak km, ko smo pa videli da so ovce na križišču zavile v našo smer, smo se odločili za malico. Zavijemo v kanjon Komarnice, prečkamo reko (10 m širine, 40 cm globine) in na produ pomalicamo. 

Nato na glavno cesto za Žabljak in takoj, ko smo prišli iz tunela, na desno. Tam je bil lansko leto še kup gramoza, sedaj je pa luknja in na poti kup peska – kao zaprto. Sem šel z Defom enostavno preko, ostali so mi sledili. Pripeljemo na planino Sinjajevino, začenja se makadam. Pot ok, vendar to ni za Defe – hočemo več. Zato se na določenem delu malce samosvoje odločimo, da bomo naš track prečkali – je bil nekako tak kot ležeči U. Sam sem naredil en giro po terenu in nato zapeljal nazaj na makadam, Janez in Andrej pa sta odpeljala kar naprej po travnatih poljanah proti nekemu hribu. Ok, sem mislil, da bosta šla do konca, zato smo se po PMR nekaj dogovorili, da se dobimo na drugi strani. Z Blažem šibava naprej sama z namenom, da bova prečila kjer je malce ožje. In za prvim hribom najdeva mesto, ter kar zapeljeva na neke sledove v travi, ki pa se kmalu končajo. Pa vseeno greva naprej, Def vozi gor in dol, čez skale, za katere je Blaž dejal, da tu pa že ne bova mogla. Špera vključena, pa je šlo. In na koncu pripljeva ne neko livado 1km x 500m in se peljeva kar po sredini. Na koncu pa naša originalna pot ter nekaj hiš. Ker je izgledalo, da tudi naša originalna pot naprej ne obstaja, se obrneva in peljeva nazaj, da bi srečala Janeza in Andreja. Po par minutah srečava gozdarje, ki nam razložijo, da je treba vseeno do hiše, ker tam je pot, pa se ne vidi. Obrneva in nazaj, čez dvorišče hiše, ko pride ena ženska cca. 50 let. Jo vprašava za pot, da sva se izgubila ona pa nama, da sva se fejst zgubila, če sva se pripeljala po livadi. Nisva ji mogla razložiti, kako sva tja prišla, niti ni hotela razumeti, samo čudila se je. Čudenje se je zmanjšalo, ko sem ji ponudil flašo vina KLRS. Odpeljeva naprej, misleč, da sta Janez in Andrej že prišla preko. Nekje na hribčku slišiva Janeza po PMR-ju, signal kmalu izgine. Nekako smo se slišali, da sta onadva zadaj in da jih bova počakala. Zato zapeljeva še malce naprej v dolino, kjer srečava čobana s puško, dežnikom in tropom ovac. Malce poklepetamo, čoban pravi, da so tu medvedje in volkovi in da ima zato puško. Noče piti rakije in ne kaditi cigarete. Samo ovce pase. Po PMR-ju se ni slišalo niti cvrčanje, čeprav nese kao 6km. 

Zato se z Blažem odločiva, da greva na najvišji hrib, kjer je možen enostaven dostop. Spet pravi offroad. Zapeljeva, dokler so kolesnice v travi, nato gre Blaž peš višje, meni se pa nekako ni dalo. Še sem malo pogledal in našel pot na sedlo, naklon je bil kar precejšen. Blaž je že bil na hribu, jaz sem pa Defa zapeljal še malce višje, skupaj 1km. Končno kontakt z Janezom in Andrejem. Blaž jih nekako usmeri, da prideta do naju. Veseli, da smo se zopet dobili se malce pofotkamo in tekoče malicamo. Dogovorimo se, da gremo še na Most na Taro, zato se nam kar mudi, da ne bomo tam v temi. Zato malce bolj divjam, tudi mimo Zminičkog jezera. Ob dogledni uri pridemo na glavno cesto in ob mraku na Most na Tari. Kupimo nekaj spominčkov, nato gremo v novo restavracijo na večerjo. Jemo enako/podobno kot dan prej, s tem, da je bilo meso boljše, oblika zrezkov pa čisto druga. In so imeli celo Bavario pivo, ki je Janezu kar pasalo. Je pa restavracija delala na agregat, ker električarji nekaj delajo in je normalno, da so večurni izpadi. Ko so se vklopili v omrežje je za nekaj minut zmanjkalo štroma, baterije so nam prišle prav. Ob ene 9h zaključimo, v dežju peljemo najprej do enega puba na Žabljaku, kjer spijemo pivo, dva in si pravimo vice. Meni je bil najboljši o duhu in kretenu. Nato do Polar Star hotela. In zopet v avli bla, bla ter la, la, la s tem, da sta bila najbolj vztrajna Andrej in Blaž – debata o reklamah, do pol dveh. Ostali smo šli prej spat. 

Peti dan 

Vstanemo ob 7h, nekateri šele okrog 8h. Opazim, da »švedski zajtrk« ni pripravljen. Razlog – smo edini gosti v hotelu, čeprav na booking.com piše da je samo še par sob prostih. Polar Star ima namreč free Wi-Fi.Nam pa vseeno postrežejo kot se šika, vsakega po malo. Kar smo naročili so nam prinesli. Po obilnem zajtrku plačamo in pustimo osebje, da se ukvarjajo sami s seboj. Novih gostov ta teden še ne bo, čakajo na zimsko sezono. Naredimo še gasilsko sliko z LR zastavo in pičimo via Žabljak tankat. Poraba je okrog 10l/100km, ne glede na vožnjo z reduktorjem.Tam dobimo še gratis čistilo za šipe, nabavimo še nikšičko za na pot. Vračamo se proti hotelu in malo prej zavijemo proti Šumanovcu, kjer po kolovozih vozimo pod daljnovodom mimo Vučjega Ždrijela do Njegovuđa, od koder gremo v gozd. Cesta asfalt, vodi nas v prelepo dolino, kjer se po cca. 10km začne makadam, levo in desno so pastriske koče. Iščemo kočo, kjer bi lahko kupili mladi sir. 

In čisto na koncu doline zagledam možakarja na konju, ki jaha proti eni koči. Istočasno prideva do koče, s konja razjaha 76 letni Bojič. Vprašam ali imajo sir, pravi da naj vprašam »babu«. Prinesem rakiju, zberemo se vsi skupaj in nazdravimo, ni se branil. Z »babo« se ostali menijo za sir, ki ga ima, jaz se pa z Bojičem »dilam« za daljnogled. Želi ga imeti, ker že malce slabše vidi in bi mu prav prišel pri štetju in nadzoru ovc. Hoče ga kupiti, ker pa imam enak tak daljnogled doma, mu ga kar podarim. Pa še niti enkrat ga nisem uporabil, čeprav ga imam v avtu že 1 leto. On ga potrebuje, jaz ne. Povabi nas na kavo. Baba nalije vodo kar iz deževnice, prinese polno vedro mladega sira (5kg), ki ga celo zvagamo. Cena 25€. V koči 4x4m nam lepo postrežejo s kavo, zraven je še neka tetka. Pol leta živijo tu, pozimi se vračajo na Žabljak, kjer imajo hiše. Težko življenje. Nekdo vpraša ali je na sliki njun sin. In takoj se jima pojavijo solze v očeh – sin je namreč imel predkratkim? nesrečo v gozdu, ni ga več. Zamenjamo temo pogovora, spijemo kavo do konca, naredimo še nekaj fotk, podarimo mu flašo KLRS in nalepko in se poslovimo. Je bila pa to zadnja koča na poti na največjo planino na Balkanu – Sinjajevino. 

Ob poti zanimive table (»Samo naprijed«, predvsem pa za »kao« najvišje ležeče selo Perovič Luka (1700 mnv). Vendar mi gremo proti jugu, ustavimo se še na delu, kjer je močno pihalo, fantje razvijejo šotora in ju na vetru sušijo. Ni še dežja, čeprav je v naši smeri vse črno, pred nami je cca. 30km čiste pustote in gole planine. Pot/kolovoz postaja vse slabši, ponekod celo izgine, mi vse bolj veseli. Začne deževati, pojavijo se meglice, vidljivost slaba. Brez planiranega GPS tracka bi se izgubili, kar pa smo se delno itak. Bili so odseki s črnim blatom in velikimi luknjami. Ne glede na MT gume nas je tam zanašalo, ni bilo pa nič nevarno. Reduktor obvezen, špera ne. Na delu, kjer bi morali iti naravnost ni bilo videti nič. Nobene kolesnice. Zato peljem tam, kjer je bila vidna kolesnica in po GPS-u vidim, da se oddaljujemo od planirane poti. Gremo vseeno, nekam bomo že prišli. Po dobre pol ure vožnje ugotovimo, da smo naredili polkrog in zopet prišli nazaj na naš track. Se ustavimo in pofotkamo, odločimo se da gremo za pol poti nazaj po »pravem« tracku. In se peljemo preko ene večje doline do hriba, od koder se zaradi slabega vremena ni videlo do točke, kjer smo izgubili naš track. Tega je bilo par km, videli smo celo kup snega, ki ga pastirji uporabljajo za vodo. Prekrit je bil s slamo in se je obdržal. Drugače je na Sinjajevini poleti problem z vodo. V dežju se še pofotkamo, se obrnemo in via Bare ter Boan. Po nekih 5km se je kolovoz končal, prišli smo na asfalt. In kar nekaj časa je trajalo, da smo prišli do Šavnika, čeprav je samo cca. 20 km. Na tej regionalni cesti pa kupi kamenja, premalo jo čistijo. 

V Šavniku iščemo kako gostilno, kjer bi lahko jedli. Najdemo gostilno Lovec, kjer pa nimajo hrane. Imajo pa za dekoracijo jajca na mizi. Zato se odpeljemo še 3km navzgor proti Žabljaku in ponovno zavijemo na cesto proti Komarnici/Duziju. Tam je odprta ena dobra gostilna. Še vedno dežuje ko pridemo v gostilno Jatak med Petnjico in Poščenjem. Lastnik je očitno orto Srb, saj so povsod znaki 4 C, celo na guslama. Naročimo nekaj malega, seveda kot prvo pivu&šljivu, obvezno kačamak in neke mučkalice. Količina mesa je bila enorma, okus še boljši. Iz dneva v dan smo bolje jedli. In ker je bila zraven kitara na 5 strun sem moral nekaj zabrenkati. In ker so bile zraven tudi gusle, sem moral probati. Je kar nekako šlo za Kuža pazi, malce težje pa Smoke on the water. Tam zvem, da je bil Matej več let v nekem bendu kot basist, tudi njega je mikalo kako se špila na gusle. In je zažagal, sam sem pritegnil na kitaro v delu, kjer je bila uglašena z guslami in je nastala etno/rok verzija Dipprplov. Za vse plačamo cca. 33€ in tudi sedaj, kot vsakič prej je ostalo skupnega sklada 30€. 

V dežju odpeljemo via Šavnik – Nikšič – mejni prehod Klobuk. Dež je tako padal, da je bilo na cesti tudi do 30cm vode. Ni bil problem v dežju, temveč v konstrukciji ceste. Na meji z BiH brez čakanja, enako na meji s Hrvaško. Deževati je prenehalo, vendar so bile nad morjem vidne hude nevihte. Zato se odločimo, da ne gremo v kamp in da se peljemo kako uro še proti domu, potem pa začnemo iskati kak »zimmer frei«. In se tako peljemo že v temi, ob 20h pa začnemo iskat prenočišče. Meja z BiH pri Neumu b.p., samo prevozimo. V delti Neretve najdemo v kraju Opuzen Hotel Merlot, kjer hočejo 66€ za dva z zajtrkom. Še študiramo, Andrej&Matej pa šibata pogledat, če je en na Garminu najden kamp odprt. Je v bistvu težko najti prenočišče izven sezone, še sploh pa tako pozno. Medtem ko mi čakamo, dobim od Andreja klic, da je kamp Rio »Open 0-24h«. Se vsedemo v Defe in odbezljamo nekih 7 km. Pripravljalo se je na hudo nevihto. Kamp skoraj opuščen, bila sta samo dva gosta, čeprav je kapacitete za 200. Bolj Alan Ford scena. Andrej plača iz sklada 35€ za vse. Tomb Raiderja in mojega Defa parkiramo tako, da lahko napravimo umetno streho 5 x 3 m. Pod plahto Andrej postavi šotor, Blaž pa zraven. In prav v trenutku ko končata, se vlije kot iz škafa. Urnebes. Vzamemo hrane in pijače ter gremo do recepcije kampa, kjer je malo pokrito. Do tja je cca. 100m in v petih minutah je padlo toliko dežja, da smo imeli vse čevlje premočene. Je kar poplavljalo. Družbo nam je delal hišni labradorec.In potem igrica Uganite osebo ter bla, bla ter la, la, la. Smo pa končno scuzali Blažev low cost whisky, ki je bil res težko piten. Ob pol enih se odpravimo spat, dežuje še samo zmerno. Ponoči pa alarm v Janezovem avtu – očitno mora ves kamp – še ostala dva gosta - vedeti, da ga nekam tišči. Je zvečer pozabil, da je pomotoma vklopil alarm. Je pa bil še en močan naliv proti jutru, ki je vse zbudil. 

1/1

Šesti dan 

Vstanemo ob 7:00+, se zrihtamo, nekaj malega pojemo,vreme celo deloma sončno, čeprav oblačno. Opazujemo »borbo« med hišnim labradorcem in hišno mačko. In kot ponavadi odhod ob 9:00. Peljemo se še na obalo, kjer naredimo še eno gasilsko sliko z zastavo LR. In potem pičimo via domov. Ustavimo se še na glavni cesti, kjer kupimo nekaj sadja in olja nato pa do AC Vrgorac – Zagreb. Nekje okrog Splita gremo na kavo, smo se pa zmenili, da če bo vreme ok, da gremo preko Velebita. Vendar je bilo že okoli Zadra videti meglo in črne oblake, hkrati se je pa še močno ulilo. Tako močno, da bi lahko doživeli hudo nesrečo, če bi bili cca. 3 minute hitrejši. Namreč na nasprotem pasu je vozil nek Audi A8 in je pribil v sredinsko ograjo, ki se je postavila pravokotno na naš pas. Aquaplaning in prevelika hitrost. Bil sem tretji avto pri tej nesreči, ki bi pripeljal mimo, prvi je bil nek tovornjak, drugi pa nek clio/megan. Ker smo morali ustaviti smo takoj šli ven iz vozil in najprej pogledat »ima li ozljeđenih«. Nema. Staremu in sopotniku ni bilo nič, Audi A8 totalka, na naši polovici ceste pa polovica njegovih delov. Prišla so še druga vozila in eni so odstranili ograjo, da je bila naša stran prevozna, drugi smo pa iz vozišča brcali steklo in sesuto plastiko. Blaž je naredil fotko, do mene pa pride ena ženska, ki je klicala 112 in me spraševala kje smo. Sem rekel da cca. 10 km pred izvozom Zadar 1, kar je bilo še nekako res. Ko se je cesta spucala je večina, vključno z nami odpeljala takoj naprej. Vse skupaj je trajalo nekih 5 minut. Zelo hitro. Ata v ex. Audi A8 pa je čakal neke druge organe. 

Tankamo na pumpi za Maslenički mostom, izvoz pa je prej, tako da tudi nismo več mogli preko Velebita. Aja, nazaj smo vozili 100km/h, gor pa 110km/h. Tankal sem 55l od Žabljaka, Andrej pa 58l. Razlika je mogoče zaradi njegovih dodatnih luči. Sem pa imel med potjo težave s stabilnostjo, pri hitrostih 85-95/km/h je začelo močno tresti. Janez ima podobne probleme. Končnik?, volanski amortizer?, kaj drugega - bomo videli. Ko zapeljemo v tunel Sv. Rok se je videl začetek poti na Velebit, ki je bila 100m višje v megli in dežju. Brez zveze, dobro smo se odločili, da ne prečkamo. 

In tako se počasi pripeljemo do Bosiljevega, zavijemo via Rijeka, ker sta Janez&Barbara želela iti še za kak dan na morje, če bo vreme. Nas je pa vseskozi po malem pralo. Ustavimo se še na prvi pumpi za Bosiljevim Marche Ravna Gora, da prestavimo robo, ki je bila zmešana po vozilih. Spijemo kavo, pojemo en sendvič in se poslovimo od Janeza potem pa kao gremo. In meni Def ne vžge. WTF? Kontakt na ključavnici ne dela dobro. Skočim hitro do Janeza preden odpelje, pride pogledat, 2-3x probamo in Def vžge. Ne ga ugašat do Ljubljane mi pravi. In ga nisem. Na cestniski postaji bejba noče €, tako da sem moral plačati s kartico. Pa še slišal sem jo slabo, avta pa nisem upal ugasniti. Peljemo naprej, Janez se na Rijeki odloči, da ob nevihtah in mrazu na morju ni nič luštno in zavije proti Ljubljani. Preko meje s Slovenijo skoraj pademo, gremo preko Knežaka in potem še preko Počka, da bo spet malo makadama. Andreju smo šli pokazati, kje se začne tankovska pot, ko se mu bo spet zahotelo malce adrenalina. Nato po prastari cesti do Unca – AC – Ljubljana – JJS 4x4, Hradeckega 35. Tam dokončno prestavimo robo (Barbara vzame sir, ga bo narezala na 6 enakih delov), se izljubimo in vsak oddrvi po svoje. Def mi je v prvo vžgal, sicer pa, če bi pri Janezu crknil, bi na pravem mestu. Nato peljem Blaža še v Fužine, ker mora priti še v Prevalje. Vzame svojo robo, se pozdraviva in meni Def zopet v prvo vžge. Šibam še na črpalko po rožo za mojo Alenko – Def vžgal v tretje – in nato via domov. Doma ob 19:15. 
Toliko na kratko. 


Igor Defender 110 Td5

1/1