Montenegro 4x4 experience 2013

Četrti dan 

Auf ob 7h, se zrihtat nato na »švedski zajtrk«. Jaz ponavadi ne jem, tokrat mi je pa zapasalo – malce jaje na kajganu, omlet s sirom, kobasice takve i onakve, olive sadje, topel kruh, skratka – svašta. Se fino najemo in spet ob 9h start. Gremo na Durmitor po klasični poti t.i. Durmitorski prsten. Prvič se ustavimo na Sedlu 1908mnv, kjer imamo fotosešn, pridružil se nam je še en lep kuža – šarplaninec. Od sedla še malo km v dolinco, pa zopet malce gor, nato pa po razsutem kolovozu skozi prelepo dolinico proti Duziju. Reduktor skoraj nuja. Nekje na pol poti, kjer so bile še travnate livade, smo se ustavili. Peskovnik za offroadarje. Janez in Andrej sta se zapodila po gričkih in dolinicah in preiskušala svoje in Defove meje. Postavil sem si stol, v roki pivo in sem gledal, slikal, snemal. Po dobre pol ure je začelo močno deževati, zato smo šibali naprej. V dolini je dež ponehal, so pa čobani gnali ovce, tudi čobanica. In to po glavni cesti, kar je pomenilo, da smo se peljali za tropom ovac s hitrostjo ovc.In to kak km, ko smo pa videli da so ovce na križišču zavile v našo smer, smo se odločili za malico. Zavijemo v kanjon Komarnice, prečkamo reko (10 m širine, 40 cm globine) in na produ pomalicamo. 

Nato na glavno cesto za Žabljak in takoj, ko smo prišli iz tunela, na desno. Tam je bil lansko leto še kup gramoza, sedaj je pa luknja in na poti kup peska – kao zaprto. Sem šel z Defom enostavno preko, ostali so mi sledili. Pripeljemo na planino Sinjajevino, začenja se makadam. Pot ok, vendar to ni za Defe – hočemo več. Zato se na določenem delu malce samosvoje odločimo, da bomo naš track prečkali – je bil nekako tak kot ležeči U. Sam sem naredil en giro po terenu in nato zapeljal nazaj na makadam, Janez in Andrej pa sta odpeljala kar naprej po travnatih poljanah proti nekemu hribu. Ok, sem mislil, da bosta šla do konca, zato smo se po PMR nekaj dogovorili, da se dobimo na drugi strani. Z Blažem šibava naprej sama z namenom, da bova prečila kjer je malce ožje. In za prvim hribom najdeva mesto, ter kar zapeljeva na neke sledove v travi, ki pa se kmalu končajo. Pa vseeno greva naprej, Def vozi gor in dol, čez skale, za katere je Blaž dejal, da tu pa že ne bova mogla. Špera vključena, pa je šlo. In na koncu pripljeva ne neko livado 1km x 500m in se peljeva kar po sredini. Na koncu pa naša originalna pot ter nekaj hiš. Ker je izgledalo, da tudi naša originalna pot naprej ne obstaja, se obrneva in peljeva nazaj, da bi srečala Janeza in Andreja. Po par minutah srečava gozdarje, ki nam razložijo, da je treba vseeno do hiše, ker tam je pot, pa se ne vidi. Obrneva in nazaj, čez dvorišče hiše, ko pride ena ženska cca. 50 let. Jo vprašava za pot, da sva se izgubila ona pa nama, da sva se fejst zgubila, če sva se pripeljala po livadi. Nisva ji mogla razložiti, kako sva tja prišla, niti ni hotela razumeti, samo čudila se je. Čudenje se je zmanjšalo, ko sem ji ponudil flašo vina KLRS. Odpeljeva naprej, misleč, da sta Janez in Andrej že prišla preko. Nekje na hribčku slišiva Janeza po PMR-ju, signal kmalu izgine. Nekako smo se slišali, da sta onadva zadaj in da jih bova počakala. Zato zapeljeva še malce naprej v dolino, kjer srečava čobana s puško, dežnikom in tropom ovac. Malce poklepetamo, čoban pravi, da so tu medvedje in volkovi in da ima zato puško. Noče piti rakije in ne kaditi cigarete. Samo ovce pase. Po PMR-ju se ni slišalo niti cvrčanje, čeprav nese kao 6km. 

Zato se z Blažem odločiva, da greva na najvišji hrib, kjer je možen enostaven dostop. Spet pravi offroad. Zapeljeva, dokler so kolesnice v travi, nato gre Blaž peš višje, meni se pa nekako ni dalo. Še sem malo pogledal in našel pot na sedlo, naklon je bil kar precejšen. Blaž je že bil na hribu, jaz sem pa Defa zapeljal še malce višje, skupaj 1km. Končno kontakt z Janezom in Andrejem. Blaž jih nekako usmeri, da prideta do naju. Veseli, da smo se zopet dobili se malce pofotkamo in tekoče malicamo. Dogovorimo se, da gremo še na Most na Taro, zato se nam kar mudi, da ne bomo tam v temi. Zato malce bolj divjam, tudi mimo Zminičkog jezera. Ob dogledni uri pridemo na glavno cesto in ob mraku na Most na Tari. Kupimo nekaj spominčkov, nato gremo v novo restavracijo na večerjo. Jemo enako/podobno kot dan prej, s tem, da je bilo meso boljše, oblika zrezkov pa čisto druga. In so imeli celo Bavario pivo, ki je Janezu kar pasalo. Je pa restavracija delala na agregat, ker električarji nekaj delajo in je normalno, da so večurni izpadi. Ko so se vklopili v omrežje je za nekaj minut zmanjkalo štroma, baterije so nam prišle prav. Ob ene 9h zaključimo, v dežju peljemo najprej do enega puba na Žabljaku, kjer spijemo pivo, dva in si pravimo vice. Meni je bil najboljši o duhu in kretenu. Nato do Polar Star hotela. In zopet v avli bla, bla ter la, la, la s tem, da sta bila najbolj vztrajna Andrej in Blaž – debata o reklamah, do pol dveh. Ostali smo šli prej spat. 

Peti dan 

Vstanemo ob 7h, nekateri šele okrog 8h. Opazim, da »švedski zajtrk« ni pripravljen. Razlog – smo edini gosti v hotelu, čeprav na booking.com piše da je samo še par sob prostih. Polar Star ima namreč free Wi-Fi.Nam pa vseeno postrežejo kot se šika, vsakega po malo. Kar smo naročili so nam prinesli. Po obilnem zajtrku plačamo in pustimo osebje, da se ukvarjajo sami s seboj. Novih gostov ta teden še ne bo, čakajo na zimsko sezono. Naredimo še gasilsko sliko z LR zastavo in pičimo via Žabljak tankat. Poraba je okrog 10l/100km, ne glede na vožnjo z reduktorjem.Tam dobimo še gratis čistilo za šipe, nabavimo še nikšičko za na pot. Vračamo se proti hotelu in malo prej zavijemo proti Šumanovcu, kjer po kolovozih vozimo pod daljnovodom mimo Vučjega Ždrijela do Njegovuđa, od koder gremo v gozd. Cesta asfalt, vodi nas v prelepo dolino, kjer se po cca. 10km začne makadam, levo in desno so pastriske koče. Iščemo kočo, kjer bi lahko kupili mladi sir. 

In čisto na koncu doline zagledam možakarja na konju, ki jaha proti eni koči. Istočasno prideva do koče, s konja razjaha 76 letni Bojič. Vprašam ali imajo sir, pravi da naj vprašam »babu«. Prinesem rakiju, zberemo se vsi skupaj in nazdravimo, ni se branil. Z »babo« se ostali menijo za sir, ki ga ima, jaz se pa z Bojičem »dilam« za daljnogled. Želi ga imeti, ker že malce slabše vidi in bi mu prav prišel pri štetju in nadzoru ovc. Hoče ga kupiti, ker pa imam enak tak daljnogled doma, mu ga kar podarim. Pa še niti enkrat ga nisem uporabil, čeprav ga imam v avtu že 1 leto. On ga potrebuje, jaz ne. Povabi nas na kavo. Baba nalije vodo kar iz deževnice, prinese polno vedro mladega sira (5kg), ki ga celo zvagamo. Cena 25€. V koči 4x4m nam lepo postrežejo s kavo, zraven je še neka tetka. Pol leta živijo tu, pozimi se vračajo na Žabljak, kjer imajo hiše. Težko življenje. Nekdo vpraša ali je na sliki njun sin. In takoj se jima pojavijo solze v očeh – sin je namreč imel predkratkim? nesrečo v gozdu, ni ga več. Zamenjamo temo pogovora, spijemo kavo do konca, naredimo še nekaj fotk, podarimo mu flašo KLRS in nalepko in se poslovimo. Je bila pa to zadnja koča na poti na največjo planino na Balkanu – Sinjajevino. 

Ob poti zanimive table (»Samo naprijed«, predvsem pa za »kao« najvišje ležeče selo Perovič Luka (1700 mnv). Vendar mi gremo proti jugu, ustavimo se še na delu, kjer je močno pihalo, fantje razvijejo šotora in ju na vetru sušijo. Ni še dežja, čeprav je v naši smeri vse črno, pred nami je cca. 30km čiste pustote in gole planine. Pot/kolovoz postaja vse slabši, ponekod celo izgine, mi vse bolj veseli. Začne deževati, pojavijo se meglice, vidljivost slaba. Brez planiranega GPS tracka bi se izgubili, kar pa smo se delno itak. Bili so odseki s črnim blatom in velikimi luknjami. Ne glede na MT gume nas je tam zanašalo, ni bilo pa nič nevarno. Reduktor obvezen, špera ne. Na delu, kjer bi morali iti naravnost ni bilo videti nič. Nobene kolesnice. Zato peljem tam, kjer je bila vidna kolesnica in po GPS-u vidim, da se oddaljujemo od planirane poti. Gremo vseeno, nekam bomo že prišli. Po dobre pol ure vožnje ugotovimo, da smo naredili polkrog in zopet prišli nazaj na naš track. Se ustavimo in pofotkamo, odločimo se da gremo za pol poti nazaj po »pravem« tracku. In se peljemo preko ene večje doline do hriba, od koder se zaradi slabega vremena ni videlo do točke, kjer smo izgubili naš track. Tega je bilo par km, videli smo celo kup snega, ki ga pastirji uporabljajo za vodo. Prekrit je bil s slamo in se je obdržal. Drugače je na Sinjajevini poleti problem z vodo. V dežju se še pofotkamo, se obrnemo in via Bare ter Boan. Po nekih 5km se je kolovoz končal, prišli smo na asfalt. In kar nekaj časa je trajalo, da smo prišli do Šavnika, čeprav je samo cca. 20 km. Na tej regionalni cesti pa kupi kamenja, premalo jo čistijo. 

V Šavniku iščemo kako gostilno, kjer bi lahko jedli. Najdemo gostilno Lovec, kjer pa nimajo hrane. Imajo pa za dekoracijo jajca na mizi. Zato se odpeljemo še 3km navzgor proti Žabljaku in ponovno zavijemo na cesto proti Komarnici/Duziju. Tam je odprta ena dobra gostilna. Še vedno dežuje ko pridemo v gostilno Jatak med Petnjico in Poščenjem. Lastnik je očitno orto Srb, saj so povsod znaki 4 C, celo na guslama. Naročimo nekaj malega, seveda kot prvo pivu&šljivu, obvezno kačamak in neke mučkalice. Količina mesa je bila enorma, okus še boljši. Iz dneva v dan smo bolje jedli. In ker je bila zraven kitara na 5 strun sem moral nekaj zabrenkati. In ker so bile zraven tudi gusle, sem moral probati. Je kar nekako šlo za Kuža pazi, malce težje pa Smoke on the water. Tam zvem, da je bil Matej več let v nekem bendu kot basist, tudi njega je mikalo kako se špila na gusle. In je zažagal, sam sem pritegnil na kitaro v delu, kjer je bila uglašena z guslami in je nastala etno/rok verzija Dipprplov. Za vse plačamo cca. 33€ in tudi sedaj, kot vsakič prej je ostalo skupnega sklada 30€. 

V dežju odpeljemo via Šavnik – Nikšič – mejni prehod Klobuk. Dež je tako padal, da je bilo na cesti tudi do 30cm vode. Ni bil problem v dežju, temveč v konstrukciji ceste. Na meji z BiH brez čakanja, enako na meji s Hrvaško. Deževati je prenehalo, vendar so bile nad morjem vidne hude nevihte. Zato se odločimo, da ne gremo v kamp in da se peljemo kako uro še proti domu, potem pa začnemo iskati kak »zimmer frei«. In se tako peljemo že v temi, ob 20h pa začnemo iskat prenočišče. Meja z BiH pri Neumu b.p., samo prevozimo. V delti Neretve najdemo v kraju Opuzen Hotel Merlot, kjer hočejo 66€ za dva z zajtrkom. Še študiramo, Andrej&Matej pa šibata pogledat, če je en na Garminu najden kamp odprt. Je v bistvu težko najti prenočišče izven sezone, še sploh pa tako pozno. Medtem ko mi čakamo, dobim od Andreja klic, da je kamp Rio »Open 0-24h«. Se vsedemo v Defe in odbezljamo nekih 7 km. Pripravljalo se je na hudo nevihto. Kamp skoraj opuščen, bila sta samo dva gosta, čeprav je kapacitete za 200. Bolj Alan Ford scena. Andrej plača iz sklada 35€ za vse. Tomb Raiderja in mojega Defa parkiramo tako, da lahko napravimo umetno streho 5 x 3 m. Pod plahto Andrej postavi šotor, Blaž pa zraven. In prav v trenutku ko končata, se vlije kot iz škafa. Urnebes. Vzamemo hrane in pijače ter gremo do recepcije kampa, kjer je malo pokrito. Do tja je cca. 100m in v petih minutah je padlo toliko dežja, da smo imeli vse čevlje premočene. Je kar poplavljalo. Družbo nam je delal hišni labradorec.In potem igrica Uganite osebo ter bla, bla ter la, la, la. Smo pa končno scuzali Blažev low cost whisky, ki je bil res težko piten. Ob pol enih se odpravimo spat, dežuje še samo zmerno. Ponoči pa alarm v Janezovem avtu – očitno mora ves kamp – še ostala dva gosta - vedeti, da ga nekam tišči. Je zvečer pozabil, da je pomotoma vklopil alarm. Je pa bil še en močan naliv proti jutru, ki je vse zbudil.