Velebit 2008 je bil moj prvi večdnevni izlet s klubom Land Rover Slovenija. Prvotni ekipi se je par dni pred odhodom pridružil še en član, tako da smo bili že trije: jaz, punca Katja ter njen bratranec Matija.
Predviden odhod je bil ob štirinajstih, vendar brez zapletov seveda ni šlo. Pri rutinskem pregledu motorja opazim poškodovan jermen, požrti zobovi po štirih mesecih!! Skočim do Potokarja po novega in zamenjam na parkirišču. Štartali smo malo pred tretjo, čez dobrih deset minut smo že stali v koloni na obvoznici – petek pač. Ven gremo pri Logatcu in se čez postojno peljemo do mejnega prehoda Rupa. Pred mejo na petrolu natankamo avto in še dva jerrycana, kar se kasneje izkaže za hudo napako – v hrvaško je namreč prepovedan vnos goriva z  obrazložitvijo, da imajo tudi oni bencinske pumpe – ma nemoj! Poslali so nas nazaj v Slovenijo, kjer smo skrili bencin v gozd in vzeli gps točko. Potem ni bilo nobenih problemov več. Skoraj. Gps nas je poslal v neko drugo Paklenico, tako da smo naredili kar velik ovinek in se znašli na avtocesti za Split. Na naslednji pumpi smo kupili karto, gps pa je letel v čabija. V Rajno, kamor smo prispeli ob desetih, nas je kljub pozni uri čakala dobra večerja. Po večerji smo na terasi malo pogledali v kozarce. Spoznali smo kar nekaj novih ljudi, med drugim celo soseda Primoža s srebrno 110ko. Zanimivo, živimo 100 metrov narazen, pa se še nikdar nismo videli. Steklenice so se praznile do treh zjutraj, ko smo, kolikor nas je še ostalo, odšli spat. Mi smo spali 1,3km od Rajne,v apartmajih ob morju. Še dobro, da nas je zaparkiral Mulčev defender in smo do apartmajev odšli peš, kajti naleteli bi na policijsko kontrolo. Kako bi se končalo lahko samo ugibamo.

Zjutraj je bil odhod ob desetih, po zajtrku seveda. Marin je bil na čelu kolone, zadaj pa Urko. Kolono je sestavljalo 11 lr-jev, Tinčkov cherokee ter Domnov TAM110.

Iz ceste proti Obrovcu smo zavili na makadam in krenili proti kanjonu reke Zrmanje. Tam so snemali Vinetuja, ki je bojda najbolj gledan film v Nemčiji.

Naslednji postanek je bil monastir Krupa, kjer smo imeli kratko pavzo. Takoj so se seveda pojavili razni šnopci in podobno. Ob samostanu teče potok, okoli njega pa je bujno rastje, čisto nasprotje puste pokrajine okoli njega.

Ko se človek cel dan vozi skozi porušene in požgane zapuščene srbske vasi, se sprašuje kje so vsi ti ljudje. Koliko je mrtvih, koliko izgnanih,… Dejstvo je, da je vojna pokrajini pustila neizbrisen pečat, če ne drugega v oblikah min, katerih popolna odstranitev je planirana v roku štiridesetih let!

Pot smo nadaljevali po vedno bolj zoprnem makadamu, čez prazne vasi do prvega asfalta, kjer je pred pastirsko hišo stala BMW b7 Alpina iz Novega Sada. Velja omeniti, da smo v v defu dihali čez majice, zaradi obilice prahu seveda.

Sonce se je že spuščalo, ko smo se lačni in utrujeni ustavili na idilični točki ob potoku. Marin je privlekel celo nogo pršuta in črne domače hlebce, tudi vina in piva je bilo na pretek. Urko je sam narezal skoraj celo nogo po sistemu enega na krožnik, enega v usta.

Po pršutu je sledila še rižota z morskimi sadeži. Marjan si je namočil noge, mi pa smo odprli Skazo, ki je nažalost ni bilo dovolj za vse.

Po dobri pojedini smo jo mahnili nazaj proti starigradu. Malo smo zamenjali avte, jaz sem vozil storžovega disco2, mojega defa sem dal Matiji. Sledilo je žganje proti hotelu, vmes smo naleteli še na lokalno prvenstvo v balinanju na cesti. Najbrž niso računali, da se bo v soboto zvečer mimo peljalo  -- terencev in en kamion. Vračali smo se čez Obrovac. Ko smo prispeli v Rajno smo se nabasali v par avtov in se odpravili proti starim kučam – Marinova rezidenca. Tam nas je čakala še ena velika pojedina, dalmatinski trubadurji so igrali morske pesmi, na platnu se je vrtel film o Velebitu. Od vseh se je verjetno najbolj najedel Aljaž. Naključni mimoidoči bi si verjetno mislil, da je natakar. Nosil je in nosil. Storž je med večerjo eno odspal. Pozno v noč smo se poslovili in odšli domov spat.

Zjutraj je bil odhod ob devetih, pred tem pa je bilo treba plačati Marinu, vendar ni bilo moje kartice, očitno sem jo nekje izgubil, k sreči je imel Marjan za posoditi (da ni bila ukradena sem izvedel šele v ponedeljek, ko sem šel na banko). To je nekako pripeljalo slabo voljo in zamudo – štartali smo šele ob 9:15.

Nadaljevali smo proti Svetemu Roku. Teren ob cesti je bil posejan z minami, vendar se v avtu tega niti ne zavedaš.

Nas je čakala daljša pot čez Reko na mejni prehod Rupa, kjer nas je čakal bencin. Z Ivanom smo se dogovorili za obisk in offroad v bližnji prihodnosti. Od tu dalje se ni zgodilo nič, kar bi bilo vredno pisanja, da je bilo z avtom vse v redu verjetno sploh ni treba omenjati.

Pohvalil bi organizacijo, bila je res vrhunska iz vseh pogledov, Marin je odličen gostitelj,  družba je bila odlična, skratka brez pripomb. Se vidimo drugo leto!

Jure Majnik in ekipa iz defa110