© 2018 by Storz & Other members

Photos and other material are protected with angry and hungry dogs.

Ekspedicija ob 60 letnici Land Roverja in 10 letnici kluba Land Rover Slovenija

Prvi dan

 

Predviden štart tridnevne ekspedicije oziroma popotovanja od SV na JZ Slovenije, v počastite 60 letnice Land Roverja, je bil ob 10.00 iz Hodoša. Tam se nas je zbralo 11 posadk, in sicer: 3 tuje in 9 domačih. Na izlet je prišel nemški avstrijec ali avstrijski nemec Helmut z defender 110, Tomas in Misi iz Madžarske v DEF 90 ter Phill in Kate s psom v Series III. Štartali smo ob 10.10, prevozili 187 km v 8 urah in 40 min s povprečno hitrostjo 22km/h. Ker prvi del trase, to je do MB ni bil strasiran, smo po par kilometrih vožnje in tavanja po stezicah in kolovozih obupali in šli na glavno cesto, drugače bi ta dan končali nekje pri Murski Soboti. Zato smo šli po glavni cesti preko Murske Sobote, Radencev do Maribora. Na tej poti je anglež ugotovil, da je levi sprednji ležaj, na njegovem LR 110, šel rakom žvižgat. Nekaj časa smo gledali avtomobil, nato pa pot nadaljevali. V Mariboru se je konvoj razbil na dva dela, malo smo se izgubil, a hitro našli. Vodstvo konjvoja je prevzel »potomati« in nas po zares prašnem makadamu zapeljal do zgornje postaje Pohoroske vzpenjače, ki je stara približno 50 let. Tam smo uživali v prlepem pogledu na štajersko metropolo, to je Maribor. Ker je bil čas kosilo, smo jedli. Pot smo nadaljevali mimo Mariborske koče preko Hočkega pohorja in mimo Areha do Tinjskega in Oplotnice. Vmes smo se ustavili na kavi. Od tam smo šli proti Vojniku od tam pa do Šmartinskega jezera, kjer smo taborili in preživeli prvo noč. Dan je bil zelo dolg, prišli smo namreč iz Ljubljane do Hodoša, nato pa od Hodoša do Šmartinskega jezera. Narava je bila zanimiva in raznolika, in sicer od neporaščene ravnine v Prekmurju, do gozdnatih hribov in dolin Pohorja.

60-46
60-05
60-06
60-28
Show More

Drugi dan

Zjutraj se zbudimo, ko smo pojedli zajtrk, pospravimo tabor in se odpeljemo. Ta dan nas je čakala pot od Šmartinskega jezera pri Celju, do Iškega Vintgarja. Naredili smo 130 km, zato porabili 8 ur in 22 minut, kar pomeni približno 16km/h. Štartali smo ob 9 uri in 3 minute. Vsi podatki so iz GPS. Pridružila sta se nam dva prestavnika v Freelander 2. S Šmartinskega jezera smo se odpeljali do Lopate, kjer se naj bi ustavili na bencincki črpalki ali trgovini, da nekateri člani odprave, opravijo malo veliko potrebo in/ali kupijo osnovne življenske potrebščine, kot so pivo ….. Vodja odprave ni videl nobene prodajalne ali bencinskega servisa in smo pičili dalje. Malo naprej od Lopate hiti vodja, izgubi pravo smer zato obračmo. Z Igorjem podarjava ozioroma mečeva nalepke čez okna. Ljudje so jih veseliJ. Nato se začnemo vzpenjati v Posavsko hribovje. Kraji so lepi in odročni, z Igorjem se sprašujeva, kaj ljudje tukaj sploh počnejo, in ali je dogodek dneva obisk trgovine? Strinjava se da jim verjetno življenje ni prav lahko. Prišli smo do odseka, ki naj bi bil tehnično dokaj zahteven, predvsem pa neprimeren za avtombile rez reduktorja, to je freelander in freelander 2. Po prepričevanju ekipe Freelander 2, da ne bo nič hudega sta se opugumila in pokazala kaj zmore freelander 2. Vsi smo bili »presenečeni«. J Tisti kolovoz je opravil brez problemov. Prvi postanek je bil v domu, bogu za nogo, kjer ni bilo niti signala za GSM. Ker smo nakaj šarili po telefonih nas je domačin posvaril, »na piki pri telegraf štangi je signal« in res je bil. Tam smo v domu spili jutranjo kavico, malo pokramljali z gospodarjem in se odpravili naprej proti Izlakam. Tam nekje so se nam pridružili še trije kolegi. Naslednji postanek in kosilo je bilo na Zasavski sveti gori. Prišli smo ravno takrat, ko so imeli objahilo, biromo ali nekaj podobnega, skratka neke cerkvene obrede. Pojedli smo jim vse, kar so imeli, po vodnosu. Bilo je okusno, a malenkost premalo. Predsednik se je poizkusil v zvončklanju, ki je sestavni del cerkvenega obreda. Nadaljujemo proti Vačam, geometrično središče Slovenije. Ker je smo bili tam, ravno na dan ko imajo veterani slovenske vojske srečanje, so nas skozi vas komaj izpustili. Še malo bi mencali in se slikali pa nas ne bi spustili čez vas. Od tam preko Kresnic, preko Velike Štange, Volavelj, Prežganja do Zgornje Besnice. Od tam pa preko Lipoglava do Šmarje – Sap in do bencinskega servisa v Pijavi gorici. Nekje na tej relaciji me je voznik »vrgel« iz avtombila, ker je šel domov iskat LR gear (obleke in nagrade). V Pijavi gorici smo spili popoldansko kavico in kupili nujne potrebščine za večerni piknik v Iškem vintgarju. Ta dan se pokrajina ni spreminjala tako kot prejšnji dan. Vozili smo se po hostah visoko v posavskem hribovju. Tako da sem bil proti koncu dneva že kar malo naveličan vožnje. Iški vintgar. Ker je imel Anglež na svojem Landrover SIII letnik 87 probleme z levim sprednjim ležajem, je na pomoč priskočil LRS team. Ležaj so po cca 3-4 urah vijačenaj, fleksanja in »macolanja« uspešno zamenjali. Anglež in njegova noseča žena sta bila »happy«. Večernega žura v Iškem Vintgarju so se udeležili skoraj vsi člani KLRS-a. Vzdušje je bilo enkratno. Žal pa jih je večina odšla domov in se niso udeležili zadnjega dne popotovanja. Pozno ponoči ali zgodaj zjutraj so šli spat zadnji. Jaz sem spal zunaj, pod vedrim nebom, a me je dež pregnal v šotor.

60-43
60-99
60-40
60-35
Show More

Tretji dan


Ker smo spali pri koči v Iškem vintgarju, so nekateri bližino doma izkoristili in spali doma, se doma tudi stuširali in preoblekli. Zjutraj je bilo deževno neprijazno vreme. Hitro smo pojedli zajtrk in pospravili mokre šotore. Ob 9.00 naj bi se konvoj, kateremu se je priključilo še nekaj dodatnih avtomobilov, začel premikati, pa se ni…. Zakaj ? Mađaroma, Tomasu in Misiju, je nagajala blokada motorja na Defender 90 Td5. Kolega iz Freelander 2, je ugotovil, da ima avtomobil prenizko napetost, zato blokada ne popusti. Pomagal je močni DiscoV8 in Defender vžge kot za šalo.jupiiii, gremmmmoooo. Konvoj se začne premikati, z 30 min zamudo.

Pot nas je vodila preko Gornjega Iga, na Rakitno od tam pa po ovinkasti cesti do Cerknice. Tokrat se na makadamskih odsekih ni prašilo kot v Tuniziji, ker je dež ponoči dodobra namočil teren. Vreme je še vedno neprijazno turobno. Na cerkniškem jezeru se konvoju pridruži še en Defender. Konvoj tako šteje že 18 vozil. Nadaljujemo preko Cerkniškega jezera, ki je v tem času poln vode, do Dolenjega jezera , nato po zahodni strani okoli jezera proti Dolenji vasi in proti Rakovem Škocjanu. Pri gostišču Rakov Škocjan je bil prvi postanek in »jutranja« kavica ob 11.00. Od tam nadaljujemo skozi dolino reke Rak proti Ravbarkomandi in postojni. Od tam pa po makadamu preko Stare vasi, čez Poček do Prestranka. Od tam po temnih samotnih notranjskih gozdovih do Škocjanskih jam. Ta odsek je bil res fantastičen. Veliko neposeljeno področje, peljali smo se, enkrat skozi temačen gozd, spet drugič mimo prelepe jase, vse po makadamu, da ne bi kdo slučajno mislil, da smo kje rili kot prašiči. J.

V turističnem kompleksu Škocjanskih jam smo imeli kosilo. Nekateri so bili zelo lačni in so veliko pojedli, spet drugi malo manj, je pa prevladovalo mnenje, da je hrana bolj industrijske narave. Siti smo bili vsi.

Po kosilu smo nadaljevali čez Rodik do Kozine. Ker smo s ceste regularno zavijali levo v nepreglednem desnem ovinku z gladko podlago, je Bonatti z reševalnim jopičem »glumil« cestarja in »usmerjal« promet. »Boljše preventiva, kakor kurativa«. Vzeli so ga skrajno resno.

Pot nadaljujemo preko Kozine in Ocizle na grad Socerb. Od tam se lepo vidi koprski in tržaški zaliv. Nekateri so sicer Trst zamenjali s Koprom, kar ni nič slabega, itq je bil nekoč naš. Imeli smo tudi »fotošuting« avtomobilov, kavbojcev (fadm, vodonos, catrover) in »glumca« cestnih delavcev. 

Od tam smo nadaljevali preko Kastelca do Črnotič in preko kraškega roba do Podpeči. Zopet zelo lep odsek, kjer smo se vozili med kravami in konji, po makedamih med pašniki. Od tam pa v dolino reke Rižane in nato preko Kubeda, Marezig, Pomjana, Sv. Petra, v Dolino reke Dragonje do famozne, na črno zgrajene, kontrolne točke na meji s Hrvaško, kjer je zopet sledil hiter »fotošuting«, da nas ne bi slučajno Hrvati, ki so že mencali in klicali v Zagreb J, slučajno kam napodili, čeprav smo bili na 100% našem ozemlju, desnem bregu Dragonje. Ni kaj, ko pride kar naenkrat 19 LRjev na mejo, težko oceniš, kaj se skriva v njih, mogoče pa so notri »špecijalci«. J 

Uradni zaključek popotovanja je bil na letališču Sečovlje, kjer smo imeli zopet »fotošuting«, tokrat po navodilih profi fotografa. Organizator in duhovni vodja odprave, to je Catrover, se je vsem udeležence zahvalil za obisk in stisnil roko v slovo, odprl pa je tudi par steklenic šampanjca. Od tam smo vsi zadovoljni, tudi tujci, oddrveli domov.

Še nekaj golih podatkov
Povprečna hitrost -> 30km/h
Največja hitrost -> 97,6 km/h
Čas gibanja -> 15ur 50 min
Prevoženi kilometri -> 490,9 km
Skupno število LRjev, ki so se udeležili ekspedicije -> 22 
Skupno število oseb, ki so se vozili z njimi -> 46 
Zbrana DONACIJA za Društvo Kengurujček->500€ 
število okvar -> 2
Število posadk, ki so prevozili celotno traso -> 8

60-34
60-32
60-33
60-29
Show More
60-48
60-45
60-44
60-43
60-42
60-40
60-39
60-38
60-37
60-36
60-30
60-31
60-27
60-26
60-25
60-24
60-23
60-19
60-21
60-20
60-22
60-18
60-16
60-12
60-15
60-11
60-10
60-09
60-04
60-02
60-1
60-03
Show More